B.B. Kastelic o…

Sobota, 22. maj 2010

opravičilu,

Angleška avtorica nagrajenega bloga, pisateljica, feministka in ljubiteljica veliko seksa z veliko moškimi Zoe Margolis je, berem, sprejela »znatno« odškodnino časopisno-medijske hiše »Independent News and Media Limited«. Tožila jo je zaradi naslova članka, v katerem ji je Independent v usta položil besede: »I was a hooker who became an agony aunt«!

Zoe naj bi torej sama trdila, da je bila pocestnica (vlačuga), skratka ženska, ki se je prodajala za denar…

Idependent je že pred časom objavil »iskreno opravičilo zaradi škode, ki jo je prizadel njenemu slovesu in za zadrego in žalost, ki jo je občutila«. Zdaj je 38-letna Zoe dobila še keš, in novo opravičilo, v katerem tožena stranka poudarja »da Zoe nikoli ni bila prostitutka, ali kako drugače delala v seks industriji«.

Njena zgodba se je zares začela leta 2005, z blogom Dekle enotirnih misli, ki ga je pisala anonimno – kot Abby Lee. Njen edini »tir« je bil seks. Zelo prepričljivo, duhovito in zabavno je opisovala seksualno življenje zelo seksualno aktivne samske mlade ženske v Londonu.

Blog je bralo več kot četrt milijona ljudi, hvalili so ga psihologi in seksologi (ponujal naj bi bogat vpogled v sodobno žensko in moško seksualnost) in dve leti zapored je dobil nagrado za najboljši britanski ali irski blog (2006 in 2007). Iz anonimnosti je trdila, da je feministka, njen blog pa naj bi bil proti-utež dvojnim merilom do moške in ženske seksualnosti.

Leta 2006 je blog objavila v knjigi z enakim naslovom: bila je velik hit! Vse je bilo kul dokler ni eden izmed britanskih dnevnikov razkril identitete avtorice. Zoe je posledice izgube anonimnosti opisala kot nočno moro in pekel. Izgubila je kariero in službo v filmski industriji, težave pa je imela tudi v osebnem življenju.

Samo zato, ker je imela rada veliko seksa z veliko moškimi!? V bistvu ja, kar samo potrjuje grdo staro resnico o dvojnih merilih, ki so se jih spomnili moški: tip je frajer, če (po)brusi veliko žensk, ženska pa pujsa, če se da (po)brusiti veliko moškim.

seks blogericah,

Zoe se je najprej nekaj časa skrivala, vendar se je vrnila na sceno in nadaljevala s pisanjem bloga, tu in tam piše v Guardianu. Piše menda tudi drugo knjigo. Postala je tudi neke vrste občasna predstavnica anonimnih blogeric, ki pišejo o seksu, in nastopila v televizijskem dokumentarcu The Sex Blog Girls.

Najbolj znana med njimi je bila Belle de Jour, ki je opisovala svoje seks pustolovščine dekleta na poziv. Njej se je posrečilo ohraniti anonimnost do lani, ko je prišlo na dan, da je Belle de Jour dr. Booke Magnanti, mlada izjemno izobražena znanstvenica in – med drugim – strokovnjakinja za zdravljenje in raziskovanje raka. Prodajala se je štirinajst mesecev leta 2003 in 2004, blogersko ime pa si je izbrala po Buñuelovem filmu s tem naslovom, v katerem je večno lepa Catherine Deneuve upodobila premožno ženo-gospodinjo, ki seksa za denar, ker ji je dolgčas.

Dr. Magnanti je kot dekle na poziv »delela« za 300 funtov na seanso – sama jih je dobila po 200. Ne spomni se, s koliko moškimi je spala. Med »na ducate in na stotine«…

Njen blog Tajni dnevnik londonskega dekleta na poziv je končal ne samo v knjižni uspešnici, ampak tudi v televizijski seriji – nedavno so začeli snemati že četrto serijo, v kateri Belle de Jour igra angleška igralka, nekoč pevka Billie Piper. Njej in televiziji številni očitajo »glamurizacijo prostitucije«. Prvi intervju z dr. Magnanti ob razkritju njene identitete se je pojavil novembra lani v Timesu (http://entertainment.timesonline.co.uk/tol/arts_and_entertainment/books/article6917495.ece)

Novica o opravičilu Zoe Margolis me je spomnila na štiri knjige, ki imajo posebno mesto na moji knjižnih policah. Avtorice sem razglasil za »čebele«.

Dobro se spomnim, kdaj sem kupil njihove štiri uspešnice: pred dvema letoma (pred razkritjem Belle de Jour), na letališču Stanstead, na poti na počitnice v Španijo. Prebral sem jih v manj kot enem tednu in takrat, poln vtisov napisal tole:

štirih čebelah,

Ne zbirajo medu, se pa veliko medijo. Zaradi seksa. Zaradi zelo veliko seksa. Niso čebele, ampak seks kolumnistka, študentka–profesionalka, dekle na poziv in mlada ženska, ki veliko seksa z veliko moškimi, ker ima »enotirne misli« (samo o seksu).

Končno sem, od prve do zadnje strani, prebral knjige štirih žensk (ponudba je bila vabljiva: kupi eno, drugo dobiš za pol cene, pa sem kupil dve in dobil štiri knjige za ceno treh), ki so opisale svoje svoje seksualne dogodivščine. Za blizu tisoč strani jih je.

Veliko seksa je opisanega. Dobrega in slabega. Brezplačnega in plačanega. Seksa v dvoje in v več kot dvoje. Opisanih je tudi veliko moških. Dobrih in slabih. Seksualno in značajsko. Najbolj sem se zabaval med branjem knjige Sleeping Around Catherine Townsand.

To je podnaslov knjige Američanke Catherine, seks kolumnistke resnega  dnevnika Independent, ki jo plačuje za to, da spi s komer koli hoče in potem piše o tem. V London se je preselila pred nekaj leti, da bi se pridružila svojemu angleškemu fantu, ki pa jo je dva ni po preselitvi zapustil, ker je že imel drugo. Trmasto se je odločila ostati in uspeti s svojim v Ameriki ne posebej uspešnim pisanjem, ki je bilo omejeno na obrekovanja ljudi iz sveta zabave.

Postavna vitka privlačna Catherine je očitno že spala s tako veliko moškimi, da se vseh niti ne spomni. Lani se je predstavila fotografu in z njim klepetala kot bi se srečala prvič dokler je ni spomnil, da sta se že spoznala – tudi horizontalno.

dvojnih merilih,

Knjiga »Sleeping Around« je razmišljujoč opis seksa in moških in obračun z njihovim dvojnimi merili – oni so frajerji, če žensko položijo na prvem zmenku in spijo z veliko ženskami, ženska pa je pujsa, če jim da na prvem zmenku in spi z veliko moškimi.

Že v uvodu opisuje svoj ponesrečeni zmenek s 36-letnem scenaristom, ki jo osvaja. Nenadoma jo vpraša, s koliko moškimi je spala. Presenečena se izmika odgovoru, on pa ji pojasni, da mu je iskrenost pomembna.

»Uganil bom, s šestimi, ali ne,« ji reče, ona pa z nasmehom reče: »Srček, dodaj tej številko eno ničlo, pa boš bližje zadetku.«

Tip prebledi in jo vpraša, ali resni misli, ona pa mu reče, da ne razume, zakaj je tako presenečen, saj se pogovarja z dekletom, ki je bila tisto popoldne na tečaju oralnega seksa in sesala malancano v okviru priprav na pisanje nove kolumne. Tip se ni niti poskušal nasmehniti tej zabavni anekdoti iz njenega delovnega življenja, ampak je plačal račun in odšel v noč.

»V trenutku norosti sem pozabila, da edini »iskreni« odgovor, ki ga moški želijo slišati iz seksualne zgodovine ženske vključuje frazo »ti imaš največjega in si najboljši ljubimec, kar sem jih imela«,« piše Catherine, ki zelo jasno pravi, da ne gre v posteljo z moškimi, ker išče ljubezen.

»Ko grem v posteljo z moškim na prvem zmenku, grem zaradi seksa in prav ničesar drugega,« trdi Catherine, ki je kot odprta knjiga. Deviškost je izgubila pri petnajstih, prvi orgazem je doživela pri devetnajstih, odkar živi v Londonu pa skoraj ni seksa, ki ga ni poskusila: od fantastičnega seksa do tako slabega, da je hotela pobegniti, od seksa, med katerim je bila privezana na posteljo do seksa z ženskami, od seksa s prijatelji do seksa s popolnimi tujci, od skupinskega do analnega seksa in seksa s pritlikavcem.

fuku kot novi pisateljski niši

Catherine in preostale tri avtorice v seksu ne odkrivajo Amerike, odkrile pa so novo sodobno žensko pisateljsko nišo, ki je povsem drugačna od romantike ali erotike ali pornografije. Seksa ne olepšujejo, ampak  ga zelo natančno opisujejo. V njihovem primeru je je tako mnogovrsten, da velika večina ljudi o njem vse življenja samo sanja.

Cilj te vrste pisanja je pravovernost. Avtentičnost. Ali še bolje: zelo točno, brez krancljanja opisujejo ne kako se ljudje ljubijo, ampak kako ljudje fukajo, saj ima seks, vsaj dober veliko manj skupnega z ljubljenjem kot ga ima s fukanjem, pa naj se še tako sprenevedamo. Poleg tega je vsem štirim avtoricam skupno to, da preprosto rečeno, to zelo rade počnejo. Tudi edina profesionalka med njimi, ki je med študijem delala v zelo lepo urejenem in zelo dobro organiziranem bordelu.

močnem nagonu,

»Vedno sem imela močan seksualni nagon. Že od najstniških časov. V moji družbi nikoli nismo mislili, da je s tem kaj narobe. Moji moški prijatelji so mi pripovedovali o seksu na prvih zmenkih in priložnostnem seksu in nikoli nisem mislila, da je to kaj slabega. Zakaj ne bi smele ženske početi enako? Bistra sem, zabavna, dovolj privlačna. Zakaj bi me oviralo dejstvo, da lahko spravim melancano v grlo (felacijska tehnika legendarnega globokega grla)?« se sprašuje Catherine, ki zase pravi, da je feministka in da pooseblja prevladujoči užitkarski, pustolovski, eksperimentalen in vesel odnos do seksa v današnji generacije žensk, starih od dvajset do trideset let.

Velika večina bralk jo hvali, češ, hvala bogu, da si nekdo upa to povedati, sem že mislila,da sem samo jaz takšna.

Catherine si moški, ki slabo opravijo v postelji, za vedno zapomnijo. Tudi zato, ker jim podari svojo najljubšo knjigo Iana Kernerja She Comes First (Njej mora najprej priti), posvečeno najpomembnejšemu zlatemu pravilu seksa, ki bi se ga morali držati vsi moški.

Tudi profesionalka gospodična S, ki je napisala knjigo Spovedi delovnega dekleta – o svojih bordelskih izkušnjah študentke, ki se je preživljala s seksom – hitro prizna, da ima močan nagon. In ne samo tega.

»Več ko seksam, bolj si seksa želim. Nimam ga za odvisnost. Prej razvajenost. Vsakdo ima kakšno pregreho. Moja je pač seks. Na nek način sem podobna športnikom: seks je moj šport, ki ga obožujem,« pravi miss S, ki tudi piše, da bi morali ljudje opraviti s stereotipiziranjem prodajalk seksa.

»Opravičujem se, ker bom pokvarila medijski stereotip prostitutk: nikoli me ni spolno zlorabil noben član družine ali kakšen od nekdanjih fantov. Nikoli nisem jemala mamil, alkohola, kadila ali kako drugače delala škodo sama sebi. Imam tudi čudovito zasebno seksualno življenje.«

veliko denarju za veliko seksa

Najbolj znana od štirih knjig je Intimne pustolovščine londonskega dekleta na poziv, ki je nastala na podlagi spletnega bloga mlade avtorice s psevdonimom Belle de Jour. V razliko od gospodične S, se je ona odločila za prodajo seksa, ker kot diplomiranka ni mogla najti pošteno plačane službe, s katero bi lahko plačevala najemnino za stanovanje v Londonu, ker je dan za dnem iskala službo, noč za nočjo pa besno masturbirala, ker ima močan libido, ni pa imela prave volje za pravo razmerje z moškim.

Na kariero dekleta na poziv je prvič pomislila, ko je zašla v postelji s starejšim, lepim in bogatim parom svobodnega duha, ki sta ji za dve urno prijetno seksualno druženje dala veliko denarja. Ideja, da bi prodajala seks je nezadržno zrasla tudi po vsaki zavrnjeni prošnji za službo. Ko se je začela prodajati je odkrila zase idealno službo: veliko je seksala in veliko je zaslužila.

in o besedi, ki ni konj.

»Ali to, da kar naprej mislim na seks pomeni, da je z menoj kaj narobe? To je vprašanje, ki si ga postavljam dan za dnem. Prav gotovo vse ženske ne mislijo kar naprej na kavs? Je splošno razširjeno žensko pogledovanje v moška mednožja? Ali večina žensk ocenjuje fukaške sposobnosti vsakega moškega, ki ga sreča? Ne vem, pa bi rada vedela. Začenja me skrbeti, da sem neke vrste čudakinja: sem zato, ker imam tako enotirne misli, drugačna od drugih žensk?« se v svoji knjigi Dekle z enotirnimi mislimi sprašuje avtorica Abby Lee. Bojim se, da je to nekaj, o čemer velika večina žensk raje ne govori, kaj šele piše.

Odgovor je skrit med njimi, prepričan pa sem, da večina žensk ni nič drugačna od večine moških, ki veliko in zelo veliko mislijo na seks. In to je zelo dobro: seks se ne začne v postelji in med nogama, ampak v… glavi.

  • Share/Bookmark
Na vrh

B.B.Kastelic o…

Sobota, 15. maj 2010

dobrem političnem šovu,

Med dvema seansama šova Slovenija ima talent sem za štiri dni odletel v London, da bi bil priča do zdaj najboljšemu šovu političnih talentov – po letu 1997. Takrat je bil zmagovalec mladostni Tony Blair, novolaburistični mesija, ki me je tako »nategnil« s svojimi talenti (darom govora, nasmehi, telesno govorico), da sem krajši čas res verjel, da so lahko politika in politiki drugačni kot sem bil prepričan do tedaj.

Kaj hočem, premagal me je optimizem…

Skoraj bi se mi spet zgodilo, ko sem spremljal dolgotrajni, petdnevni porod prve britanske koalicijske vlade in potem dan po poročni noči prvakov konservativcev Davida Camerona in liberalnih demokratov Nicka Clegga romantično tiskovno konferenco mladoporočencev na vrtu Downing streeta 10.

Enako visoka sta, skoraj enako vitka (David je nekaj več), podobni pričeski in obleki imata in če ne bi imela različnih strankarskih barv, David modro in Nick rumeno, bi pomislil, da sta brata. Britanski kolumnist z najostrejšim desničarskim jezikom je njuno predstavo in njuno razglasitev »nove politike« pospremil celo z besedami »Nova politika? Prej Brokeback Moutain« in pripisal: »V tej Brokeback Moutain zaljubljenem stilu je David Heath Ledger, Nick pa Jake Gyllenhall, ki sta sedla na konja za dolgi rok (pet let naj bi trajal koalicijski dogovor)!«

Nova politika? Mladoporočenca, ki sta si pred volitvami veliko grdega zmetala v glavo – prvič tudi trikrat pred televizijskimi kamerami, obljubljata nekaj najbolj neverjetnega (za politike): prednost bosta dala narodnemu, ne pa strankarskim interesom.

Prave stvari govorita, na pravi način in – res sem večni optimist – in rad bi jima verjel, da bo njun zakon prinesel nekaj novega v (britansko) politiko, ki mi jo je novi laburizem s svojim večnim spinom, spletkami, intrigami in lažmi še bolj priskutil politiko.

V vsakem primeru pa me veseli to, da mi ne bo več treba gledati Browna in njegovih posiljenih nasmehov, zlasti pa njegovega pribočnika Mandelsona, ki mora biti eden izmed najbolj pokvarjenih politikov na svetu.

Bojim pa se, da nove politike ni. Je samo stara, ki se ponuja na novo – že odkar je nastala. Strinjam se z enim izmed »milijonov« poznavalcev, ki je rekel, da je »nova politika veliki romantični nesmisel«.

manjkajočih ministricah,

V novi britanski koalicijski vladi so samo štiri ministrice, vse konservativke, med njimi pa prva muslimanka, 39-letna baronica Warsi, ki je bila – po »zakoncih« Davidu in Nicku – najbolj fotografirana članica vlade.

Nova polika ostaja stara politika najmanj po tem, da ostaja moški šport. V novem parlametu je sicer spet več žensk: število poslank se od volitev do volitev povečuje. Leta 1979, na primer, ko je ta železna Margaret Thatcher postala premierka, jih je bilo samo 19 oziroma samo trije odstotki. Njihovo število je dramatično poskočilo leta 1997, s prihodom Blaira in »Blairovih bejb« kot so rekli tega leta celo 101 izvoljeni laburistični poslanki. Konservativnih poslank je bilo samo trinajst, liberalno-demokratske pa samo tri. Vseh poslank se je nabralo za 18,2 odstotka.

Trinajst let kasneje, po treh volitvah, je samo 3,8 odstotkov več poslank oziroma 22 odstotkov: 48 konservativk, 81 laburistk in 7 liberalnih denokratk. Dedcev je dobrih 500.

Vedno sem mislil, da so političarke boljše in bolj poštene od politikov. Potem pa se je lani na Otoku zgodil škandal s poslanskimi izdatki, in sem se premislil: številne so bile celo bolj pokvarjene in bolj domiselne pri zlorabah in molži izdatkov, po čemer lahko sklepam samo eno: da politika pokvari večino ljudi!

dveh bratih, dveh fantih zlatih, ki se rada imata,

Ker se vse enkrat zgodi prvič: prvič v britanski politični zgodovini se bosta za položaj strankarskega šefa – za thanks god izpraznjeni Brownov položaj laburističnega vodje – med drugimi potegovala dva brata: David in Ed Miliband.

Prvi starejši Miliband je bil do nedavno zunanji minister, ki ga je mikalo, da bi spodnesel Browna pa ni imel jajc za to, drugi mlajši (in veliko lepši) Miliband pa je bil bolj tihi minister za energetiko.

Prvi se je prijavil David M., ki je dejal, da je prepričan, da bo njuna bratska ljubezen preživela, če se bo tudi »tamau« brat prijavil za kandidata. Kaj tako lepega že dolgo nisem slišal: »Zelo odkrito in iskreno sva se pogovarjala, ker se imava rada kot brata. Bratska ljubezen bo preživela, ker je bolj pomembna od politike!« Mislim, res lepo…

Ko se je, je Ed M. dejal, da je »dolgo in globoko« razmišljal, ali naj konkurira starejšemu bratu. Prepričan pa je, da bo družina Miliband kljub njuni dirki za laburistični prestol ostala trdna.

David bo letos julija star 45 let, Ed pa jih bo imel decembra 41.

in o besedi, ki ni konj.

O malokom se zadnje čase tako veliko govori kot o slavnih pumah (kaguarkah), kot pravijo (zaradi ameriške tv serije) ženskam nad štirideset let, ki imajo rade veliko mlajše moške in seks z njimi.

Najbolj slavna para  te vrste sta Demi Moore (47 let) in Ashton Kutcher (32), Madonna (52) in njen Jesus (24).

Tudi na Otoku je vse več (pa še vedno ne veliko) njunih vrstnic je, ki se poročijo z veliko mlajšimi moškimi in zbujajo zavist med vrstnicami, ki se večinoma držijo vrstnikov ali starejših tipov.

Najnovejša nizozemska raziskava pa žal kaže, da si s tem morda kopljejo prezgodnji grob. Zakon z veliko mlajšim moškim naj bi škodoval njihovemu zdravju in krajšal njihovo življenje. Mlajši ko je, manj let dočakajo…

Prav nasprotno pa moški z mlajšimi ženami dalj časa živijo kot z ženami, ki so vrstnice ali starejše od njih. Mlajša ko je žena, dalj časa živijo…

Raziskovalci ne omenjajo tistega, na kar ste morda najprej pomislili (seks), ampak večjo pripravljenost mladih žensk, da lepo skrbijo za starejše partnerje, kot je pripravljenost mladih moških, da bi skrbeli za starejše partnerice…

Sam mislim, da je v moškem primeru tako bolj zato, ker morajo moški z mlajšimi ženskami narediti veliko več zdravega za to, da lahko vzdržujejo tempo (tudi ljubezenski) veliko mlajših partneric.

  • Share/Bookmark
Na vrh

B.B.Kastelic o…

Petek, 7. maj 2010

obešenem parlamentu,

Pa so mimo volitve  na »mojem« Otoku, ki sem jih – zaradi talentirane Slovenije, delno pa tudi zaradi islandskega vulkanskega pepela – preživel na celini, natančneje v Trnovem v Ljubljani, kraju svoje mladosti, kjer sem lahko vsak dan, dan za dnem, ob večerih pred teve spremljal in se čudil slovenskim domačim politično-tajkunskim dramam, ki jim ni videti ne konca ne kraja, in njihovem akterjem (kakšen ravs in kavs in kaos!), posebej tistim, ki mi morali sedeti na varnem, da bi bili Slovenija in Slovenci varni pred  njihovimi mahinacijami in pohlepom.

Volilne pravice v Britaniji žal nisem izkoristil, ker sem se prepozno prijavil za pisno glasovanje, Britanci pa so se danes zbudili z novico o tem, da imajo »obešeni parlament«. Ni tako dobra klot zveni.

Če bi volil, bi – prvič volil – liberalne demokrate (potem ko sem štirikrat zapored volil laburiste) in bil razočaran, saj so ga na volitvah v bistvu »popušili«, kljub drugačnim napovedim in kljub briljantnemu sodelovanju njihovega šefa Nicka Clegga v prvih televizijskih soočenjih, po katerih je izbruhnila prava »Nickomanija«, ki se je zadnje dni kampanje res polegla.

Kaj se je zgodilo?

Namesto nasmejanega zmagovalca pred črnimi vrata Downing streeta 10, ki smo ga vajeni jutro po volitvah, je pred njimi sedma sila, za njimi pa še vedno poraženec Gordon Brown, ki utegne – oh, groza vseh groz! – tam celo ostati…

Možno je, da bo luzer ostal na oblasti.

o spanju z enim, zbujanju z drugim,

Britanci niso mogli iz svoje kože, spet so podlegli dvostrankarski tiraniji, in se odločali predvsem za konservativce in laburiste.

Številni so nasedli namigoma, laburističnemu »pejte spat z Nickom Cleggom in zbudili se boste ob Davidu Cameronu« in konservativnemu »če boste šli v posteljo z Nickom Cleggom, boste zjutraj v njej našli Gordona Browna«.

Svoje je – spet – opravil večinski volilni sistem, v katerem zmagovalec pobere vse, tudi, če je dobil en sam glas več od tekmeca. Eno zgodbo pripoveduje število dobljenih poslanskih sedežev, drugo število odstotkov glasov, v kateri so ta kratko spet potegnili liberalni demokrati.

To, da so ga »popušili« pri osvajanju poslanskih sedežev, ne pomeni, da ne bodo

Odločilno vplivali pri nastajanju naslednje vlade.

povolilni zmedi,

Kakšen je prvi občutek, ker bomo na Otoku dobili obešeni (viseči) parlament, kot – tega izraza so se lahko spomnili samo Britanci – pravijo parlamentu brez stranke z absolutno večino, ki bi ustanovila večinsko vlado in že danes prevzela vajeti oblasti?

Da bomo šli kmalu, verjetno že jeseni, spet na volitve. Že danes se začenja politično barantanje vodilnih strank o uradni ali neuradni koalicijski vladi.

Ko bo končano, pa se bodo začela neskončna pričkanja politikov, ki se bodo končala z razpisom novih volitev.

Cameron, ki mu do večine 326 poslancev (v 650-članski poslanski zbornici), manjka preveč glav, da bi jih dobil do konca preštevanja glasov (v tem trenutku jih ima 287, 89 več kot v sedanjem parlamentu, neprešteti pa so glasovi v še 49 volilnih okrožjih) pravi, da so laburisti izgubili pravico do vladanja.

Brown, katerega laburisti so opravili veliko bolje kot je kdor koli pričakoval ali napovedoval in so na solidnem drugem mestu (v tem trenutku z 240 poslanci, 83 manj kot v sedanjem parlamentu), se ne strinja, saj je že dejal, da je »njegova dolžnost, da igra svojo vlogo pri tem, da bo Britanija imela močno in stabilno vlado«.

Nedvomno zelo razočarani Clegg, ki je pričakoval podvojitev libdem sedežev (trenutno jih ima 51, šest manj kot v sedanjem parlamentu), je trenutno bolj tiho, vendar njegov trenutek pride, ko ga bodo začeli snubiti v koalicijo.

koalicijskih scenarijih,

Nič ni še dorečeno, in še sami politiki zmedeno odgovarjajo na vprašanje, kaj pa zdaj, vse pa kaže, da se namerava Brown še naprej oklepati oblasti in Downing streeta 10. Prva poteza bo zelo verjetno njegova: poskusil bo ustanoviti koalicijo z liberalnimi demokrati, če bodo skupaj nabrali večino 326 poslancev.

Clegg v kampanji ni nasprotoval takšni koaliciji, vendar jo je pogojeval z Brownovim odstopom. Če ta ne bi odstopil sam, ga utegnejo »odstopiti« ministrski kolegi. Pogojeval jo je tudi z nadomestitvijo večinskega volilnega sistema s proporcionalnim.

Če se ne bi pogodili, bi priložnost za sestavo vlade dobil zmagovalec Cameron, ki ima več opcij: ustanovitev manjšinske konservativne vlade ob dogovorjeni neformalni podpori manjših strank, ali liberalnih demokratov, ali ustanovitev čisto prave koalicije z liberalnimi demokrati (ta bi bila po številu poslancev najmočnejša), če bi stranki odkrili kompromis o Cleggovi zahtevi o odpravi večinskega volilnega sistema, ki ji večina konservativcev najodločneje nasprotuje.

Proporcionalni sistem imajo za recept za politična pričkanja, neučinkovite vlade in politično  nestabilnost, čeprav je večinski sistem skregan s pravo demokracijo.

Volilna udeležba je bila višja kot navadno (dobrih 65 odstotkov), predvsem zaradi strahov pred neodločenim izidom volitev in politično nestabilnostjo, ki niso nepovezani s podobami grškega kaosa in britanskim proračunskim primanjkljajem – ta bo še letos največji v Evropski uniji, celo večji od grškega.

in o besedi, ki ni konj,

A veste, zakaj so britanske volitve ob četrtkih. Razlog je zelo britanski: tradicija! Volitve naj bi bile ob četrtkih, da ne bi prihajali na volitve preveč pijani. Ta tradiciji temelji na teoriji, da so nekoč Otočani dobivali plače ob petkih, in je bil četrtek zadnji dan v tednu, ko so še bili trezni.

  • Share/Bookmark
Na vrh

B.B.Kastelic o…

Ponedeljek, 26. april 2010

šaljivcih v Foreign officeu

Kdo bi si mislil, da imamo v znamenitem FCO-u (ministrstvu za zunanje zadeve in zadeve britanske skupnosti narodov), tudi šaljivce.

V dokumentu,  v katerem naj bi določili smernice za obisk papeža v Britanijo, ki so mu dali naslov »Idealni obisk bi vključeval…« so – ne ravno najbolj resno – načrtovali, da bi Benedikt XVI. med septembrskim obiskom – med drugim – blagoslovil gejevske poroke, predstavil novo vrsto papeških »Benedikt XVI.« kondomov, odprl nov bolnišnični oddelek za abortus in v, dobrodelne namene, zapel v duetu s kraljico…

»Idealno bi tudi bilo, če bi se papež med obiskom odpovedal svojemu nasprotovanju posvečevanju žensk za katoliške škofe in sporočil, da bo Vatikan »sponzoriral verigo klinik za zdravljenje aidsa,« piše v dokumentu.

Laično bi lahko rekli, da so se avtorji za(je)bavali. Po drugi starni pa dokument omenja tudi pedofilijo v katoliški cerkvi in spolno zlorabo otrok in ocenjuje, da bi se moral papež odločiti za veliko trše stališče do spolnih zlorab, uvesti vročo telefonsko linijo za zlorabljene otroke in odstaviti sumljive škofe. Zunanji minister David Miliband dejal, da je »zgrožen nad predlogi in jih pripisal »orjaški zmotni presoji« odgovornih. Zunanje ministrstvo se je javno »globoko« opravičilo. V njegovi izjavi je rečeno, da gre »očitno za bedast  dokument, ki ne zrcali stališč vlade ali zunanjega ministrstva«, britanski veleposlanik v Vatikanu pa je že obiskal sveti sedež in pristojnim izrazil opravičilo in obžalovanje.
Otoški mediji ocenjujejo, da v Vatikanu vlada vse večje nelagodje zaradi vse več znamenj nedobrodošlosti in odkrite sovražnosti do Benedikta XVI.. Državno posvetno društvo je že pred časom na Downing street 10 prineslo peticijo s podpisi tistih, ki zahtevajo preklic obiska. Med obiskom bo pripravilo proteste. Nekateri svetemu očetu grozijo celo z aretacijo.

papeževi aretaciji,

Najnovejši skupni »projekt« po svetu najbolj znanega para ateističnih intelektualcev, angleškega evolucijskega biologa Richarda Dawkinsa, ki se ga je prijel vzdevek »Darwinov rotvajler«, in angleško-ameriškega pisatelja in novinarja Christopherja Hitchensa, dveh dolgoletnih prijateljev, ki ju druži prepričanje, da je bog zabloda (Dawkins je leta 2006 objavil odmevno knjigo z naslovom »Bog kot zabloda«) in neusmiljeno bičanje katoliške cerkve, je papeževa aretacija.

Dawkins in Hitchens poskušata  po sodni poti, prek angleških sodišč, doseči, da bi Benedikta XVI.-tega med obiskom v Britaniji aretirali in ga postavili na sodišče. Zakaj? Zaradi njegovega – po njunem – »prikrivanja splošno razširjenih spolnih zlorab otrok« v katoliški cerkvi.

Ta projekt, ki naj bi jo izpeljali na podoben način kot so aretacijo nekdanjega čilskega diktatorja Pinocheta, ko je bil na zdravljenju v Londonu, je svetega očeta in Vatikan spravila najmanj v javno zadrego. Čeprav Vatikan trdi, da je papež šef države in zato imun pred kazenskim pregonom, advokat ateistična para Mark Stephens trdi: »Vatikan v mednarodnem pravu ni priznan koz država. Ljudje domnevajo, da je to od nekdaj, pa ni, saj je Mussolinijev konstrukt. Ko je prvič zaprosil za članstvo v Združenih narodih, so ZDA rekle ne. Dobil je status stalnega opazovalca, ne pa polnopravnega članstva.«

Dawkins je marca v Washington Postu napisal članek, v katerem je najostreje kritiziral  papeža kot »pretkanega starega hudobca v halji«, ki je desetletja za zaprtimi vrati zarotniško načrtoval osvojitev papeške krone. Dawkinsov partner Hitchens trdi da vsa papeževa kariera zaudarja po zlu…

in o besedi, ki ni konj

Dawkins je presenečen nad presenečenostjo in celo šokom nad pozivom h kazenskemu pregonu papeža. Edino presenetljivo je, po njegovem, to, da morata k temu pozvati on in Hitchens: »Kje so bile ves ta čas vlade? Kje je njihov moralni značaj? Kje je njihova zavezanost do tega, da so v očeh zakona vsi enaki? Britanska vlada je daleč od tega, da bi se postavila za pravico nedolžnih žrtev katoliške cerkve in pripravlja dobrodošlico temu groteskno pokvarjenemu človeku na uradnem obisku v Britaniji, da bi ta lahko dajal moralne smernice.«

  • Share/Bookmark
Na vrh

B.B.Kastelic o…

Nedelja, 18. april 2010

bruhanju,

Tudi nedelja je… dan za metek.  Zakaj?  Zakaj ga ni bilo v petek? Reševal sem  problem, ki  ga še  nisem rešil.

Spet sem (zaradi talentov) v Sloveniji. Priletel semsem v sredo z Ryan airom v Trst.  Če bi mi kdo v sredo ali kdaj prej rekel, da se danes ne bom  mogel vrniti v London zaradi bruhanja… vulkana na Islandiji bi pomislil, da se mu je poslabšalo! Ali, da me zajebava. Ali kaj tretjega… Pa se je zgodilo natančno to. Do nadaljnega, najmanj do torka, se ne morem vrniti na Otok

Nestvarno je vse skupaj! Kot bi šlo za hollywoodski filmski dizaster o orjaškem pepelnatem še   noblaku, ki ga veter nosi nad Evropo. Zaprl je britanski zračni prostor in večji del evropsklega zračnega prostora. Ko sem zadnjič pogledal, je bilo odpovedanih že 28.000 poletov, in na stotine letal in na sto tisoče ljudi je bilo na »napačnih« letališčih, med njimi 200.000 Otočanov, ki se, kot jaz, ne morejo vrniti na Otok, vsaj po zraku ne…

Kako zelo smo vsi odvisni od letenja! Ste na primer vedeli, da se na britanskih letališčih vsak pojavi pol milijona potnikov! Eden izmed slovenskih prijateljev, ki je obtičal v Britaniji, je domiselno (za te vrste domiselnost moraš imeti tudi denar) rešil problem: kupil se je avto in je na poti v Slovenijo. Predlagal je, da bi se jaz s tem avtom odpeljal v London. Bomo videli…

Svojemu ljubljanskemu prijatelju – taksistu, ki me vozi po mestu kadar sem brez avta, sem za šalo rekel, da bi me lahko zapeljal do Pariza, od tam pa bi šel domov z Evrostarom. »Ni problem. Dal boš za bencin in avtoceste,« je čisto resno odgovoril. Bomo videli…

lažnivih kljukcih,

V četrtek zvečer sem si ogledal prvo »zgodovinsko« televizijsko soočenje šefov vodilnih treh britanskih strank pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo 6. maja.

Zgodovinsko? Samo zato, ker je bilo prvo – pol stoletja po prvem televizijskem soočenju politikov, v katerem sta sodelovala Kennedy in Nixon.

Kakšen dolgčas! Koliko lažnih obljub in sprenevedanja! In – čeprav so časi tako zelo zajebani in nenavadni, Britanija pa verjetno v večjem k… kot kdaj koli prej, skoraj bankrotirana – brez vsakršne vizije.

Boj treh kravat: liberalno demokratsko rumene, konservativno modre in laburistično rožnate (namesto nekdanje rdeče, da ja ne bi kdo pomislil, da je pri laburistični stranki ostalo kaj iz levičarske preteklosti) je dobil nosilec rumene Nick Clegg, katerega dosedanji najslavnejši trenutek je nastopil v intervjuju s Piersom Morganom, ko je dejal, »da ni spal z več kot tridesetimi ženskami«.

Rumeni Nick, ki ga imajo kamere veliko raje kot modrega Davida (Camerona) in rožnatega Gordona (Browna), je imel veliko prednost: njegova stranka je opozicijska že neprekinjenih 65 let. Zato je lahko tekmecema očital, da njuni stranki pred vsakimi volitvami Otočanom obljubita vse živo, in da izpolnita bore malo obljub. In jima, ko sta se pričkala, dejal: več ko se napadata bolj enako zvenita.

Na Otoku je izbruhnila prava Nickomanija. Upam, da se bo obdržala in da bo konec dvostrankarske tiranije laburistov in konservativcev, ki mi gredo oboji že nekam: laburisti so na oblasti že trinajst let, konservativci so bili pred tem skoraj sedemnajst.

Samo še to: naš dragi nesposobni vodja GB je bil videti v soočenju pravi strah zbujajoči hudobec! Po tihem sem si zagrozil, da se bom izselil z Otoka, če bo zmagal na volitvah.

mladih ženskah kot novih moških,

Nekateri so trdili, da je bilo samo  vprašanje časa. Drugi  krivijo Carrie Bradshaw in njene prijateljice. Kaj se je godilo? Ženske naj bi prvič dosegle višje rezultate na “področju”, na katerem so vedno “zmagovali” moški.

Ker sem omenil Carrie in druge junakinje postelj v Seksu in mestu že veste, za katero področje gre. Razikave vse bolj kažejo, da so ženske prehitele moške po številu partnerjev, s katerimi gredo v posteljo (seksat’). Brez panike: ne vse in ne  vsepovsod. Višje rezultate naj bi prve dosegle Britanke mlajše od 22 let, mlade ženske v drugih zahodnih držav pa naj bi hitro dohitevale moške.

Povprečna Otočanka je pred 22-tim letom spala z devetimi moškimi, povprečen Otočan pa s sedmimi ženskami. Hkrati so prehitele moške tudi po nezvestobi. Enkrat več so nezveste. Kljub temu je 99 odstotkov vprašanih dejalo, da bi stalnemu partnerju takoj pokazale vrata, če bi ugotovile, da jim je (bil) nezvest. Raziskava je tudi pokazala, da si ženske želijo še več seksa kot ga dobijo…

Na tem mestu mi je “prišlo”… na misel vprašanje, ali so mlade ženske novi moški?

ljubezni kot povodu za seks,

Drugi izidi raziskave so depresivni. Polovica žensk ni bila zaljubljena v tipa, s katerim je izgubila deviškost. 32 odstotkov jih misli, da ljubezen ni pomemben pogoj za seks. Četrtina pravi, da bi se poročila zaradi denarja, celo 39 odstotkov pa, da bi spale s šefom, če bi jim to prineslo napredovanje.

Lisa Smosarski, mlada urednica revija More, ki je opravila eno izmed raziskav na to temo,  vehementno neofeministično trdi, da je raziskava pokazala, da so današnje mlade ženske seksualno samozavestne. “Po desetletjih, ko so ležale na hrbtu in mislile na Anglijo, so ženske vzele seks v svoje roke in v postelji dobijo, kar želijo. Kaj je narobe s tem?”

S tem ne bi bilo nič narobe, če bi bilo res. Je namerno spregledala vrsto ugotovitev, ki kažejo nasprotno: da mlade ženske spijo z več moškimi, ker v postelji NE dobijo, česar si želijo. Kdo je kriv za to? Predvsem same.

Draga Lisa, veliko mater teh mladih žensk, ki naj bi vzele seks v svoje roke in v postelji dobile, kar želijo, se je imelo precej bolje, ko so ležale na hrbtu (samo, če se jim je tako seksalo) in niti slučajno niso mislile na Anglijo (ali Slovenijo), ampak so uživale. Številne še danes uživajo bolj in večkrat od svojih hčera.

Pohotne Carrie in njene prijateljice iz Seksa in mesta, ki naj bi glamurizirale promiskuiteto in bile slab zgled, nimajo nobenega vpliva na promiskuiteto mladih Britank, ima pa ga glamuriziranje vseh teh mladih krav s prevelikimi umetnimi prsmi, ki so “slavne”, ker se selijo s penisa na penis desetkrat preplačanih nogometnih  “zvezdnikov” in so vzornice preštevilnim mladim Otočankam, ki hrepenijo po bližnjicah do bogastva in slave, da bi postale nove Victorie Beckham. Če je ta samopromocijska pozerska auša vzornica mladim, če polovica teh prvič seksa s tipom, ki ga nima rada, če 32 odstotkov žensk pravi, da ljubezen ni pogoj za seks, če četrtina teh žensk, mlajših od 22 let pravi, da bi se poročile zaradi denarja, 39 pa, da bi spale s šefom, če bi jim to prineslo napredovanje, in če urednica priljubljene revije za mlade ugotovi, da to pomeni, da so ženske vzele seks v svoje roke in da v postelji dobijo, kar želijo, potem je nekaj hudo narobe z njimi, z urednico, s celo družbo…

in o besedi, ki ni konj.

Takole bom rekel: Mlade ženske niso novi moški. Moški niso promiskuitetni zaradi denarja, ali napredovanja, ali česar koli neseksualnega, ampak preprosto zato, ker zelo radi seksajo.

Sploh pa sta za promiskuiteto potrebna oba, moški in ženska. Če ugotovimo, da so ženske bolj promiskuitetne kot moški, to pomeni, da je del moških precej bolj promiskuiteten kot so ženske, in obratno, če pravimo, da so moški bolj promiskuitetni kot so ženske, to pomeni, da je del žensk precej bolj promiskuiteten kot so moški.

Potem pa bodimo pametni in ugotovimo, kdo je bolj promiskuiteten? Sam’ da se zadost seksa.

  • Share/Bookmark
Na vrh

B.B.Kastelic o…

Petek, 9. april 2010

mega zaslužku,

Ne, ne bom spet filozofiral o bankirjih, ali politikih, ampak o tem, kako sem v dveh dnevih izprašil pridno in težko zasluženih 151 funtov za avtomehanika (in potem še 205 za cestninski davek), 160 funtov za računalničarja in 220 funtov za zobozdravnika.

Mislim… v nekaterih poklicih res znajo ceniti svojo uro.

avtomehaniku,

Primer avtomehanika: ko sem hotel na pošti plačati kupiti nov nov “road tax” (cestninski davek – ko ga plačas dobiš papirnati krogec, ki mora biti na vetrobranskem steklu, tako, da se vidi ali si na cesti ali si na cesti (i)legalec, plačati pa ga ne moreš brez dokazila o veljavni zavarovalni polici in tehničnem pregledu, v kolikor je avto starejši kot tri leta), sem se dvakrat razkuril.

Najprej zato, ker mi je sitni gospod na šalterju rekel, da je šel cestninski davek s 1. aprilom gor za 15 funtov in je namesto 190 zdaj 205 funtov. Potem pa zato, ker mi je rekel, ko je elektronsko preveril, ali potrebujem dokazilo o tehničnem pregledu, dejal, da ga dejansko potrebujem, čeprav je avto star dve leti in pol. Ampak, sem mu dopovedoval, poglejte v prometno dovoljenje (pri nas je to velika štiristranska plahta): na njej lepo piše, da sem nov avto registriral oktobra 2007, zdaj pa je april 2010. Tip je dvigal ramena in uperjal kazalec v vsemogočni računalniški ekran.

Bil je 3. april, sobota, ko vladna služba DVLA, ki bdi nad otoškim voznim parkom in cestninskim davkom, ne dela. Tudi v nedeljo ni delala. In v ponedeljek, ker je bil praznik. Pa sem se vozil ilegalno…

V torek sem jih, po petnajst minutnem čakanju na “dolgo nevidno telefonsko vrsto” (klic ni zastonj), dobil na telefon. Ne ravno prijazna gospa z DVLA mi je dejala, da na mojem prometnem dovoljenju lepo piše, da je bil avto narejen decembra 2006 in je torej star več kot tri leta. Kje to piše, sem jo spraševal, ona pa čez čas priznala, da nikjer, se opravičila in dejala, naj malo počakam, da preveri, od kod ji ta podatek. Po nekaj minutah se je vrnila na telefon in vedela, od kod ji ta podatek: sporočil ga je diler, ki mi je prodal avto oktobra 2007.

Meni je to “pozabil” povedati. Lahko se pritožim in zahtevam, da upoštevajo dan prve registracija vozila, je dejala zdaj prijaznejša gospa, vendar te vrste pritožb rešujejo počasi, medtem pa se seveda ne smem voziti… Mislil sem si, da si lahko pritožbo nekam vtakne in sem po praznikih poklical “Jonathana”, ki že veliko let ceneje kot drugi mehaniki skrbi za moj aktualni avto, in ga vprašal, ali lahko poskrbi za tehnični pregled.

Do prihodnjega tedna ne more… “Jonathan!” sem ga prekinil, “danes!” Res ni mogel. Zmenila sva se za četrtek zjutraj. Na tehničnem pregledu je bila problem samo ročna zavora, ki jo je moral Jonathan naštelati. Račun je bil: dve uri njegovega dela sta bili 90 funtov (ja, 45 funtov na uro računa in je precej cenejši od kolegov v velikih, pooblaščenih delavnicah), tehnični je bil 42 funtov (v spominu sem imel okrog 15, 20 funtov), ostalo pa znameniti VAT. Ko sem plačal še cestninski davek, sem bil ob 356 funtov.

Na poti domov sem še tankal. Kaj!? Podražil se je bencin: prvič v zgodovini je en funtov in dvajset penijev (1,3759 evrov). Pa naj grejo v k…. Tankal sem za 40 funtov.

računalničarju,

Dva dni prej nas je prišel na dom dr.prof. Computer, “poceni” računalničar, ki ga je odkrila najdražja, mladi prijazni Turek, ki za razliko od angleških računalniških «doktorjev» računa pol manj, 40 ne pa 80 funtov na pol ure, ja na 30 minut. Prišel je zaradi težav z njenim laptopom in skupnim hišnim desktopom, ki sta oba delala zelo počasi. Pa še nekaj drugih problemov je bilo z njima.

Skratka, opravil je generalno čistko, in odšel domov po dveh urah s čekom za 160 funtov. Osemdeset funtov na uro? Dober zaslužek, ni kaj. Tudi jaz bi ga… imel.

zobozdravniku,

Najbrž mi ni treba razlagati, da je čakanje na zobozdravnika v državnem zdravstvu na Otoku dolgotrajno, pa tudi, da belih plomb na državne stroške ne delajo…

Z mojimi zobmi je vse v redu, k zobozdravniku je šel v sredo starejši sin Adrian. Po dobre pol ure sem bil ob 220 funtov. “Dober” teden, ni kaj: 776 funtov. Zakaj? Zato, ker nekateri znajo ceniti svoj poklic, zaradi skritih davkov, zato, kern a Otoku vlada kultura oderuštva, ker nimam časa sam odpeljati avta na tehnični, ker ne znam popraviti ročne zavore, ker ne znam očistiti računalnika, ker ne znam popravljati zob…

Izbira poklica je zelo pomembna. V to sem se prepričal tudi pri branju današnjega tiska: sindikat Unison, ki zastopa, med drugimi, neučiteljsko osebje angleških kolidžev kritizira letne plače predstojnikov kolidžev, toliko bolj, ker bodo v kratkem odpustili 1.000 članov tako imenovanega pomožnega osebja, v prihodnjih nekaj letih pa še do 7.000.

In koliko so letne plače vrlih predstojnikov na kolidžih? Najvišje so višje kot jo ima  britanski premier: do 184.000 funtov. Zanimivo je tudi to, da so se v zadnjih osmih letih povišale za 40 odstotkov.

in o besedi, ki ni konj,

“Messi, Messi, Messi… MMM: Mali Maestro Messi, Magični Messi, Genijalni Messi, Neustavljivi Messi, boljši od Maradone,  najboljši na svetu, eden izmed najboljših v zgodovini, celo Messi… nogometni Mesija! Z drugimi besedami: ob branju športnih strani britanskega tiska po tekmi Arsenala z Barcelono mi je šlo spet na jok!” (kot ob koncu tekme)

Ko sem se s Popovimi športniki dogovarjal o poročilu, ki sem ga začel s tem uvodom mi je zaradi jeze ušlo: mali argentinski pezde! Občudoval bi ga v vsakem drugem dvoboju. Res je Argentinec in majhen, ni pa pezde, ampak umetnik, vsajo pravo umetnost, tudi v nogometu pa občudujem.

  • Share/Bookmark
Na vrh

B.B.Kastelic o…

Petek, 2. april 2010

velikonočnem musklfibru

Veliki petek dan za veliki… musklfibr. Že dolgo nisem imel takega musklbira kot ga imam danes…

Sinoči sva se s švedskim prijateljem, bankirjem Thorom, dobri dve uri, od tričetrt na devet do skoraj enajstih “klala” in “gonila” na teniškem igrišču, oba zadovoljna in nezadovoljna hkrati, ker sva morala z igrišča oditi – ob enajstih zapirajo njegov (zame predragi) teniški klub – pri neodločenem rezultatu 6:7, 7:6 in 4:4…

Zadovoljna, ker nisva izgubila, nezadovoljna, ker nisva zmagala. Tenis pa neodločen izid!!! To ne gre skupaj, posebej pri tekmovalnih moških samcih.

Thor je zelo napredoval odkar sva zadnjič igrala (enkrat lani jeseni), moje levo koleno pa še vedno ni kar je bilo, pa sva na istem, vendar samo pri tenisu…

Ko sva se peljala domov mi Thor pravi, da ga – letos bo imel štirideset let – očitno daje kriza srednjih let, ker si želi dvosedi športni avto (zdaj ima enega izmed volvov XC in mini coopra s, ki najbrž res nista najboljše zdravilo za te vrste krizo). Ne more se odločiti med mercedesom in porschejem. Kakšna pa je razlika v ceni, vprašam?  Ni tako velika, pravi, približno 20.000 funtov. Mercedes, ki mu je všeč stane dobrih 40.000, porsche, ki ga ogleduje pa dobrih 60.000 funtov.

20.000 funtov ni… tako veliko!?!

Ja, na istem sva definitivno samo pri tenisu: približno enako “dobra” in oba vročično  kompetitivna.

kajenju in seksu,

Oba s Thorom tudi – čeprav sva bila dolgo časa na nikoretkah – spet na pol na skrivaj kadiva, in se pogovarjava, da bi šla skupaj k hipnotizerki, ki trdi, da ne bova nikoli poželela niti ene cigarete več, če naju hipnotizira.

Zadržan sem, ker nisem bil še nikoli pod narkozo, spomnim pa se, da je Eric Clapton, ki jih je uničil po 80 dan s pomočjo hipnoze nehal kaditi čez noč. Spomnim se tudi, zakaj je hotel nehati. Ker je kašljal… med seksom. Jaz ne kašljam!

Thorova draga, lepa danska blondinka, je precej strožnja do njegovega kajenja kot je moja, saj mu je – tako on – zagrozila z ukinitvijo seksa, če ne bo nehal kaditi. Groz(n)a!!!

Največja razlika med nama je v najinih žepih: 20.000 funtov za Thora “ni tako veliko”,  zame pa je to – ohoho! – blazno veliko denarja, zlasti v obodbju življenja, ko imam daleč največje stroške. Tudi zato, ker financiram študij in življenje dveh izmed treh otrok, ki sta se začasno odselila v doma (starejši sin končuje faks v Readingu, hčerka ga je začela v Portsmouthu).

Thor je bankir pri Barclays Capital, jaz pa… se preživljam s pisanjem. Ne vem natančno, domnevam, da Thor zasluži desetkrat do petnajstkrat več kot jaz, skratka veliko… Nikoli nisem bil mahnjen na denar, bi pa enkrat rad poskusil brezskrbno življenje z najmanj desetkrat večjim zaslužkom kot ga imam sam. Me prav zanima, kako je to…

Zato občasno igram loterijo in sem vložil en funt v današnji evroloto, na katerem je danes jackpot trinajst in pol milijonov funtov.

Če bom prihodnji teden na tem mestu pisal s Karibov, potem…

Kakor koli že, Thor je z družino danes navsezgodaj zjutraj odpotoval na velikonočno smuko v Francijo, mi bomo pa doma, v Londonu, v mrazu, dežju, vetru in tako naprej.  Manjkalo nam bo tradicionalno velikonočno druženje s širšo družino in prijatelji v Sloveniji in nekaj dni smučanja, vendar če ne gre, pač ne gre. Vseeno se bomo imeli dobro.

Mimogrede – dva milijona Britancev je včeraj in danes z Otoka pobegnilo pred mizernim vremenom: večina v Španijo, veliko pa tudi na Portugalsko in v Grčijo. Tisti z globjimi žepi so odšli na pravo vročino:  na Karibe, v Mehiko in tako naprej.

mladih simpatijah,

S Thorom sva se spet zbližala, ker se moj ta mali sin Aaron (deset in pol) in njegova starejša hči Smilla, s katero sta sošolca, zelo rada vidita, pogovarjata, igrata skupaj…

Zadnja dva meseca je najmanj vsak petek popoldne ali ona pri nas, ali on pri njih.

To je že tretja sošolka, ki jo Aaron rad vidi, vendar ga je pri Phoebe in Immy, veliko hitreje minilo. O Smilli govori skoraj vsak dan že skoraj eno leto. Ko sta skupaj je tako pozoren in prijazen, da je to naravnost neverjetno.

Primer:  preden pride ma obisk preveri, ali je stranišče čisto, in ali je v njem sveža brisača.  Mislim… veliko starejši švalerji bi se lahko kaj naučili iz njegove pozornosti!.

Phoebina mama s precejšnjo mero ljubosumja trdi, da je Smilla “mala manipulatorka”. Pri desetih letih in pol?

prvem plesu,

Hmmm… Če se spomnim, kako je Aaron lani trpel zaradi nje! Začelo se je aprila lani, ko so učencem njegovega razreda povedali, da bodo šli konec letošnjega aprila za pet dni v počitniški center za  otroke, v katerem bo zadnji večer ples, in fantom naročili, naj v naprej sošolke zaprosijo za to, da bodo njihove soplesalke večera.

Aaron se je takoj odločil za Smillo, vendar je po izdatnih posvetovanjih z menoj na temo, ali bo rekla da ali ne, in kaj «bova” naredila, če bo rekla ne, pogum zbiral vse do julija,  do zadnjega dne šole.  Smilla mu je rekla, da mu bo odgovorila po počitnicah.  Septemebra.

Vsak dan počitnic sva se pogovarjala o tem, kaj bo rekla.  Kaj mu je rekla prvi dan šole, ko jo je spomnil, da mu je dolžna odgovor? Da mu bo povedala čez teden dni.  Čez teden dni je rekla da, vendar je dodala, da ne sme nikomur povedat’.  Bil je srečen, ker je rekla da in nesrečen, ker tega ni smel povedati nikomur.

“Kaj pa, če se bo premislila?” je bilo vprašanje, o katerem sva premlevala veliko dni od lanskega septembra do začetla letošnjega februarja.  Svetoval sem mu, naj jo naredi malce ljubosumno, se več druži in igra s Phoebi.

Delovalo je.  Teden dni po tistem, ko sva zasnovala to taktiko je Smilla (Thor mi je povedal, da je njena glavna svetovalka v teh zadevah njena mama) umaknila prepoved na svoj ja.  Aaron je lahko pred vesoljnim razredom razkril, da bo visoka, pol glave višja blondinka Smilla njegova soplesalka in začele sta se redno obiskovati.  Vse je kolikor toliko premočrtno. Tu in tam Aarona razjezi prijatelj Henry, ki ima v sebi špansko, angleško in ameriško kri (mamica je na pol Angležinja, na pol Španka, oče pa je Američani), ker rine v Smillino družbo, tu in tam pa ga ona dela ljubosumnega. Pred dnevi mu je rekla, da bi ga povabila s seboj na tečaj “uličnega plesa”, pa je tam en fant, ki mu je všeč…

Zgodaj se začne, a ne? Od simpatij do taktiziranja in manipuliranja in razlik med spoloma.

in o besedi, ki ni konj,

Včeraj sem naročil novo knjigo nevropsihiatrinje Louann Brizendine z naslovom The Male Brain (Moški možgani), ki je izšla pri založbi Bantam Press. Leta 2006 sem z zanimanjem prebral njeno knjigo The Female Brain, ki jo še iščem na podstrehi, da bi obudil dobre spomine na ženske možgane.  Preden o obeh kaj napišem na tem mestu,  samo nekaj kratkih odlomkov iz moških možganov, ki so se pojavili v tisku.

“Ko sem prišla na idejo, da bi napisala knjigo Moški možgani, se je skoraj vsakdo enako pošalil: to bo pa zelo kratka knjiga. Ženske imajo moške morda za razmeroma enostavna bitja, vendar pa nič ne bi moglo biti bolj daleč od resnice. Moje klinično delo in raziskave, ki sem jih opravila kot neuropsihiatrinja in profesorica klinične psihiatrije na različnih področjih, od neuroznanosti do evolucijske biologije, so me prepričali, da edinstvena možgansla struktura moških možganov ustvarja določeno moško realnost,  ki je fundamentalno drugačna od ženske.”

In samo še tole.

Profesorica Louann piše, da si moški zaradi “centra za poželenje”, ki ga imamo v možganih ne moremo pomagati, ko pridejo mimo prsate, ritkaste in drugače privlačne ženske. Ta center nas, hočeš, nočeš, avtomatično, “avtopolitsko”, usmeri proti njim…  Za naše možgane so kot barvita ptička (ja, pTička), ki je priletala v naše vidno polje. Številnim moškim se to dogaja vsak dan,  in sicer veliko krat na dan.  Če mislite, da to ni naporno in boleče tudi za nas (spomladi, ko se ženske iznebijo zimske garderobe me vedno boli vrat)… se motite.

Če vašim najdražjim ne bo prav, da pogledate za vsako res dobro bejbo, se zgovarjajte na autopilota, ki ga ni mogoče izklopiti.  Pri moji ne deluje, sodeč po besedah: “Ti bom jaz dala… autopilota!”

  • Share/Bookmark
Na vrh

B.B. Kastelic o…

Sobota, 27. marec 2010

nezvestobi,

Ena izmed britanskih kolegic je ta teden napisala zelo dolg članek o nezvestobi slavnih moških, ki so bolj kot kdaj prej poplavili medije odkar je Tigrova žena konec novembra lani Tigra lovila in enkrat do dvakrat zadela s palico za golf… Mati njenih ugotovitev je: nezvesti slavni možje ogrožajo zakonska razmerja vseh parov. Tudi zakone navadnih smrtnikov.

Zakaj? Zaradi medijev (nekdo mora niti kriv!). Natančneje: bolj ko se bo nezvestoba slavnih tipov vsidrala v medijih, in več ko bo slavnih žena, ki jo bodo oprostile, bolj se bomo vsi skupaj sprijaznili in lažje živeli z njo. Optimistka? Predvsem se moti. Količina pisanja in govorjenja o nezvestobi drugih ne bo čisto ničesar spremenila.

Zakonska nezvestoba je stara približno toliko kot so poroka in zakonsko razmerje, ločevanje zaradi nezvestobe in oproščanje nezvestobe.

Nezvestoba pa se od nezvestobe zelo razlikuje, a ne?

Za nekoga je nezvestoba že ukradeni kratek poljub ali mečkanje z drugim, posebej, če so vpletena spolovila, za drugega samo trajnejša ljubezensko-seksualna afera…

Nekdo je pripravljen oprostiti enonočni seks, za drugega ni razlike med eno ali stotimi nočmi seksa z drugim. Za nekoga je, za drugega pa ne nezvestoba na primer blow job (se spomnite Clintona, ko je trdil, da blow job ni seksualno razmerje!). Čeprav o tem še nisem nikogar slišal razpravljati, bi bilo zanimivo slišati mnenje moških: bi najdrajžji oprostili, če bi ji drugi moški nudil oralni seks, ona pa njemu ničesar…

In potem: je nezvestoba, ki si zasluži ločitev, obisk pri profesionalki (ali: profesionalcu)?

Sam sem že oprostil nezvestobo (nisem se spuščal v njene podrobnosti), res pa je, da je bila posledica maščevanja oziroma odkritja moje nezvestobe.

Bi lahko oprostil nezvestobo, ki je ne bi posredno sam zakrivil? Morda. Odvisno od okoliščin. Dvomim. Najbrž ne. Ne vem.

Največja “tehnična” vira nezvestobe sta neujemanje libidov moškega in ženske in s tem povezano seksualna nezadovoljenost moškega ali ženske, in seveda priložnosti-ponudb, ki ji imajo slavni in bogati moški kot je Tiger Woods precej več kot navadni smrtniki.

Tudi veliko priložnosti-ponudb, močan libido in nepotešenost tvorijo idealno “tehnično” kombinacijo za nezvestobo. Vrsta Tigrovih ljubic, na primer, pravi, da jim je namigoval, da ženi ni bilo kdo ve koliko za seks…

Možno, kot je možno, da je s tem pred samim seboj opravičeval nezvestobo, ki ti lahko preide v kri, posebej, če te (dolgo) ne dobijo. Tudi vse bolj predrzen se. In če te, je prvo pravilo: ne priznaj ničesar! Tudi, če te dobijo gor, se delaj presenečega, češ, nekdo me je porinil gor. In… podobno!

parjenju v ujetništvu,

Ker se navezuje na zgornje, dodajam, kar sem pred časom napisal o … “Parjenje v ujetništvu.” Ne gre za seks v živalskih vrtovih, ampak za seks v človeških zakonih. Točneje: za kronično pomankanje seksa v  ujetništvu, kot zakonu že v naslovu «Mating in Captivity» pravi ameriška avtorica Esther Perel.

S to knjigo se je odzvala na trditve, da vse številnejši poročeni pari seksajo tako pogosto in s tolikšnim žarom kot pande oziroma živeli v zakonih z zelo malo seksa ali celo brez seksa, zanesljivo pa precej manj seksali kot so njihovi zdaj ostareli starši.

In kaj predlaga Esther, ki krivdo za to polaga na žene?

V bistvu pravi, da bi morale žene – kot vse drugo – planirati tudi seks. Kaj hujšega!!! Britanske kolumnistke so planile po njej in jo razglasile za «še eno izmed postmodernih retro feministk”, ki žene prepričujejo, da se morajo, če želijo imeti dober zakon, vrniti v pedeseta leta, ko so bili moški moški, ženske ženske in otroci otroci».

Niso pozabile tudi na «kolovoditeljico» te vrste izdajalk ženskega rodu Caitlin Flanagan, avtorico knjige “To Hell with All That: Loving and Loathing Our Inner Housewife”, kar je naslov, ki ga ni lahko prevesti: “K vragu z vsem tem: ljubljenje in sovraženje v nas skrite gospodinje”. Tudi njej so pišoče ženske zamerile «glorificiranje» časa, ko so žene redno kuhale, čistile in… da, da, tudi redno seksale s svojimi možmi.

Čeprav je Caitlin neke sorte desnočarka, Esther pa seks terapevtka, obe trdita, da je nezaželjeni stranski učinek ženske enakopravnosti poenostavil in uzakonil ženino odklanjanje seksa. Esther nevarno dodaja, da zakonci več seksajo v deželah, v katerih žene nimajo pravice reči ne. Ta pravica naj bi močno vplivala na sedanjo epidemijo izvenzakonskega seksa sestradanih zakonocev.

Tudi Caitlin kritizira “seks stavkanje” žena: “Nima samo žena za seboj napornega dne. Tudi mož ga ima. Oba imata za seboj naporen dan, ki pa vpliva na njeno zadržanost do zapeljevanja moža. Njena služba izven doma ji je dala pravico (reči ne), ki je gospodinja enostavno ni imela.” In kaj se po njenem zgodi? Žene so pogosto preutrujene, prezasedene in preveč jezne za seks, možje pa preutrujeni, prezasedeni in preveč jezni, da bi premagali njihovo upiranje seksu.

Pa smo tam, kjer ne bi smeli biti, v drami, v kateri “nastrada” ničesar kriv seks, ki nam noče nič slabega, ampak nam ponuja najboljšo najbolj sproščujočo zabavo za odrasle, za katero ni treba odšteti niti eura.

Bognedaj, da bi kritiziral njuno posredno kritiko ženske enakopravnosti in ženske pravice, da odkloni seks, čeprav odklanjanje seksa z nelenim, čistim, treznim in pozornim možem, ki je dober ljubimec, ne bom nikoli razumel. Nič pa se mi ne zdi narobe s tem, da je moški moški (ne pa mevža, mečkač itd), ženska ženska (ne pa možača ali kakor koli že imenujemo ženske, ki posnemajo moško vedenje) in otroci otroci (ne pa žrtve ambicioznih prezahtevnih staršev, ki jim kradejo otroštvo). Kot ni nič narobe s “planskim” seksom (pričakovanje povečuje željo!). Ja, spontani seks je super, vendar je zanj v “družinskih” okoliščinah bolj malo priložnosti, ki jih je zato potrebno izkoristiti tudi, kadar je časa in prostora bolj malo (primer: 10-minutni hitrec v kopalnici).

Pozabimo retro in vse druge feministke – zares pomemben je aktiven in navdušen odnos do seksa, ki je vse prevečkrat žrtev drugih precej manj zabavnih “nujnih” opravil. Dajmo mu prednost, da nam ne bo nekoč žal.

Saj veste, kaj najbolj obžaluje večina ljudi, starejših od 65 let? To, da so premalo… seksali, in/ali to, da so ostali s partnerji, ki se jim ni kdo ve koliko seksalo.

dveh Arsenalovih naslovih,

Vse bolj sem prepričan, da “bomo” (Arsenal) – kot vi rekla moja sinova, ki vedno igrata nogomet v Arsenalovih dresih – letos osvojili ne samo naslov angleških prvakov, ampak tudi evropskih prvakov. Nogomet me ni niti najmanj zanimal zelo veliko let.

V otroških letih me je zanimal samo  nogomet in bil soliden vratar, kar je bil vrsto let tudi moj starejši sin Adrian dokler ga niso obsedli deskanje na snegu, boks in v manjši meri bodybuilding (na univerzi v Readingu je član vodstva snowboarderskega kluba, lani jeseni pa je ustanovil tudi prvi boksarski klub).

Ko sem “odkril” košarko, sem pozabil nogomet. Ko sem odkril tennis je ta postal največja športna obsesija. Nekoč, ko sem imel veliko več časa, sem ga igral tudi po štirikrat na teden, zdaj sem zelo vesel, če mi ga uspe igrati dvakrat. Tudi kmalu 21-letni sin Adrian se je naučil igrati soliden tenis, res šele v zadnjih letih – moje navduševanje nad tenisom ga je, kot se ponavadi dogaja, prej odvračalo od tenisa kot ga privlačilo, čeprav ga nisem nikoli “silil”. Ta mali sin, desetletni Aaron je bil do nedavno navdušen samo nad nogometom in se ima za odličnega napadalca (ker se nerad vrača v obrambo), zdaj pa hoče nenadoma vsak dan igrati tenis, kar ni posledica moje želje, ampak prve ljubezni. Zatreskan je v sošolko Smillo, pol glave višjo blondinko, ki je po mami Danka (lepa vitka blondinka), po očetu pa Šved (bankir, ki dela pri Barclays Capital, in zelo dober tenisač, ki ga sem ga do zdaj še vedno premagal). Ker Smilla zelo dobro igra tenis, ga hoče dobro igrati tudi Aaron…

A nazaj k Arsenalu, ki je kriv za moje novo rojeno zanimanje za nogomet. Delno je zanj poskrbel Adrian, delno pa to, da Gunners igrajo najbolj inteligenten nogemet na svetu. Njihova igra je poezija, vsi drugi igrajo… proza. Pri podajanju žoge so Arsenalovci pravi umetniki. Virtuozi, ki jih poskušajo vsi posnemati. Samo poskušajo…

Odkar “smo” začeli tudi resno polniti gole tekmecev Arsenal v premiership ligi zaostaja samo dve točki za Manchester Unitedom in samo eno za Chelseajem. Resno mislim, da bo osvojil naslova angleških prvakov, čeprav ima težave s poškodovanimi igralci.

in o besedi, ki ni konj.

Ključnega pomena je današnja tekma proti Birminghamu v Birminghamu, kjer je ena izmed birminghamskih zverin Eduardu leta 2008 grdo zlomila gleženj, Eduardo pa bo danes glavni napadalec… Danes moramo zmagati in bomo zmagali z dva ali tri proti ena, v sredo, ko se bomo v Barceloni – v ligi prvakov – pomerili z Barcelono, pa bo izid (približno) dva proti dva.

  • Share/Bookmark
Na vrh

B.B.Kastelic o…

Petek, 19. marec 2010

talentih,
Kako hitro je minil dvotedenski delovni obisk v Ljubljani!!! Največ dela sem imel z vlogo žiranta v šovu Pop TV »Slovenija ima talent«. Daleč najtežji dan je bil v ponedeljek, ko se je morala žirija (Lucienne Lončina, Branko Čakrmiš in jaz) izmed več kot 120 talentov, ki so se uvrstili v ožji izbor, izbrati petdeset polfinalistov. Nikoli si ne bi mislil, da se bomo tako težko odločili – trajalo je ure in ure – in da bo tako težko gledati v oči neizbranim.
Na našo sreč smo se enkratno ujeli. Z Lucienne, visoko postavno angleško fantastično pevko in pianistko in lepotico, ki že osemnajst let živi v Sloveniji, se prej nisva poznala, s programskim direktorjem Pop TV Brankom pa se poznava že vrsto let in sva uspešno sodelovala že pri drugih projektih.
Na Pop TV so mi pred začetkom snemanj pripravili prvovrstno presenečenje, saj mi niso razkrili imen kolegov v žiriji. Šele, ko sem prišel na snemanje promocijskega videospota, in stopil v garderobo, sem ju zagledal. Lahko si predstavljate, kako sem pogledal blondinko Lucienne. Tudi Branka sem bil v žiriji zelo vesel. Mislim, da sem se vživel v »sodniško« vlogo. Zahtevna je, vendar je zabavna. Na kratko: zelo dobro se imam!
Že pred šovom sem vsem skeptikom, ki so mi govorili, »kakšni talenti, kaj se pa greste«, in podobno, sem bil prepričan, da bodo »razočarani«. Avdicije so pokazale, da ima Slovenija zelo veliko raznolikih talentov, od pevcev do glasbenikov, od plesalcev do telovadcev. Prihodnje leto jih bo zanesljivo še veliko več, saj se bodo opogumili še številnejši.
V četrtek zvečer je imela vsa ekipa šova »Slovenija ima talent« manjšo zabavo ob koncu snemanja prvih šestih avdicij, med katero smo si pogledali prvo oddajo, ki jo bo Pop TV predvajala ob osmih zvečer v nedeljo. Že zelo dolgo se nisem tako zabaval pri gledanju »televizije«, navdušen nad tem, kako zelo profesionalno so vsi deli ekipe opravili svoje delo. To je to! To je pravi šov, to je dobra televizija, to je to, kar televizijo dela privlačno in zabavno. Izvrstna britanska različica ni nič boljša od naše. Priporočam!
Barbari,
Prejšnji teden sem pisal kolumno o tem, kako me je šokirala ugotovitev, da 41 odstotkov otrok v Londonu živi v revščini. V bogatem Londonu? Ja. V vrsti primerov londonskih revežev me je zaradi posebnega razloga najbolj pritegnila zgodba o gospodični Barbari Harriott, ki jo statistika uvršča med najrevnejše Londončane, čeprav ima na voljo neobdavčenih 38.444 funtov (42.354 evrov), kar sploh ni malo. Kako je mogoče, da je revna, čeprav je to precej več kot je povprečna britanska letna plača, ki je približno 25.000 funtov (27.538 evrov), od katerih je potrebno odšteti še davek?
Samska v Londonu rojena brezposelna črnka Barbara je revna zato, ker ima 11 otrok. Enajst, ja. Stari so od 25 let do šest mesecev. Čeprav ima 44 let je bila v službi samo enkrat in samo nekaj mesecev, ker je, ne vem katerič, zanosila. Barbara in njenih enajst otrok živi od socialne podpore, in sicer v petsobni občinski hiši. Ker dobi vse oblike podpore, ki ji pripada po zakonu, se nabere nemajhna vsota denarja. Ko plača vse tekoče stroške, ji za življenje ostane 543 funtov (598 evrov) na teden, kar je malo, če imaš enajst otrok, saj je to samo 7 funtov (7,7 evrov) na dan na otroka – za vse stroške.
Sociologi takšne družine uvrščajo v tako imenovani »underclass«, podrazred »socialnih odvisnikov«, ki živi izključno od socialne podpore in je iz leta v leto večji. Nihče ne zna postreči s podatkom, koliko ji je, zanesljivo pa jih je precej več kot je Slovencev. Velika večina davkoplačevalcev na Otoku, ki trdo dela za preživetje, zlasti v sedanjih časih, jih ima za parazite. Številni jim pravijo kar »družbena sodrga«. Raje ne vem, kaj vse grdega so pomislili o Barbari.
Heleni,
Malo kdo je pomislil, da je »super mama«, za kar so razglasili njeno belo vrstnico, prav tako 44-letno Heleno Morrisey, ki ima diplomo univerze v Cambridgeu in je direktorica investicijskega podjetja v londonskem City z neznano, vendar gotovo vrtoglavo plačo. Helena ima samo dva otroka manj kot Barbara – devet. Vse ima z istim moškim, možem, ki je prav tako visoko izobražen in veliko zasluži.
Barbara se ni poročila z nobenim od petih očetov svojih otrok. Ne Helena ne Barbara nista »načrtovali« tolikšnega števila otrok (za kontracepcijo še nista slišali?), ki pa si ji prva lahko privošči, druga pa, skupaj z njimi, živi v revščini. Zakaj ima Barbara tako veliko otrok? Zato, ker je pri devetnajstih letih odkrila, da ni tako ničvredna in nesposobna kot je mislila, da je, ker je živela v revščini. Prvič je zanosila in prvič čutila, da je »nekaj ustvarila«. Ko je postala prvič mati je končno »imela občutek, da je nekdo«, pa tudi, da je »za nekaj sposobna: biti dobra mati«. Ta občutek jo je tako prevzel, da je to postala še desetkrat, zadnjič pred šestimi meseci.
V Britaniji je zelo veliko mater samohranilk, ki živijo od socialne podpore. Velika večina ima manj otrok kot Barbara, vse pa živijo izključno od socialne podpore. Najnovejša raziskava je potrdila, da je njihovo število poskočilo z 10 na 25 odstotkov. Zakaj? Zato, ker je to – kot so ugotovili v tej raziskavi – zavestna odločitev za »določen življenjski slog«. Točno tako. Več kot polovica jih ni nikoli živela z očeti svojih otrok…
In kako so se odzvali politiki vseh treh vodilnih strank, ker mediji kritizirajo množenje števila samskih mater? Oportunistično. Ker je predvolilni čas (volitve morajo biti najkasneje 2. junija, vse pa kaže, da bodo 6. maja) lovijo glasove, kjer koli jih lahko. Zato so šefi vseh treh vodilnih strank obljubili, da se bodo »bojevali proti predsodkom do samskih staršev«. Dobrodelna organizacija za samske starše Gingerbread je pristavila svoj piskerček z ugotovitvijo, da »mediji samske matere in očete nepošteno opisujejo kot parazite«.
igralkah (orgazma)
Kaj je največja neumnost, ki jo lahko naredi ženska v postelji? Igranje orgazma.
Mislil sem že, da je igranje orgazma ostalo na smetišču seks zgodovine. Pa ni. Nova britanska raziskava je pokazala, da polovica žensk igra orgazem. Nekatere vedno, nekatere pogosto, nekatere tu in tam. Kako nesmiselno!
Desetina vprašanih zaigra orgazem vsakič, ko seksa. Največjo »škodo« imajo od tega same, »škodujejo« pa tudi moškim, ki mislijo, da so dobri ljubimci. Pomislite na to, kako se mora počutiti moški, če mu ženska nekega grdega dne zaradi recimo prepira zabrusi: »Pa tudi nikol’ mi ne pride…« To mora biti za moškega precejšen šok.
in o besedi, ki ni konj,
Ena izmed britanskih seks kolumnistk sicer misli, da občasno igranje orgazma ni nekaj tako zelo slabega. Kdaj točno? Kadar se jim ravno ne seksa, kadar imajo skrbi, kadar so utrujene in tako naprej… pa vseeno seksajo.
»Oglasiš se s daljšim aahhhh, pa sta obe srečna, on, ker misli, da ti je prišlo, in lahko tudi sam doživi orgazem, ti pa zato, ker lahko zaspiš,« je napisala. Narobe! To je ena izmed najbolj brezveznih in škodljivih laži. Pa ženske danes kaj manj igrajo kot v preteklosti? Ja. Vsaj to! Še pred desetimi leti naj bi jih stalno, redno ali tu in tam orgazem igralo več kot sedemdeset odstotkov.

  • Share/Bookmark
Na vrh

B.B.Kastelic o…

Ponedeljek, 15. marec 2010

podaljšanem delovnem vikendu.
Vse se enkrat zgodi prvič: tudi to, da minuli petek ni bil dan za moj metek. In prav tako ne sobota in nedelja. Manj zaradi tridnevnega dela, točneje moje »sodniške« vloge pri šovu Slovenija ima talent, veliko bolj pa zato, ker je med mojim sedanjim obiskom v Ljubljani v petek zvečer skoraj preminil moj dobri stari ljubljeni IBM ThinkPad, ki je dočakal že častitljivo starost sedem ali osem let. S strokovno pomočjo sem v soboto rešil vse, kar sem hotel rešiti, in vse, česar nisem shranjeval na zunanji hard drive, čeprav si vedno znova obljubam, da bom to počel sproti, vsaj enkrat na teden, pa tega še vedno ne počnem dovolj redno.
Čas je za nakup novega laptopa in hvaležen bom za kakšen nasvet na temo: rad bi imel najboljšega, sorodnega mojemu »starčku«, s katerim sem bil zelo zadovoljen, vendar za zelo zmerno ceno…
odmevni zaroki,
Medtem ko sem sam na celini, na Otoku odmeva zaroka igralke Amande Redman. Ni pomembno, ali jo poznate, ali ne, ker je v tej »zgodbi« pomembno samo to, da ima blondinka Amanda 52 let, da je še vedno dobra seksi »bejba«, da se bo septembra poročila in da se bo poročila z 38-letnim tipom (sliši na ime Damian Schnabel), s katerim imata že desetletno razmerje, ki sta ga tu in tam za krajši čas prekinjala.
Amanda imajo na Otoku že vrsto let za nekakšno angleško različico Samanthe iz Seksa in mesta, na mlajše moške in seks z mlajšimi moškimi mahnjeno žensko »srednjih let«…
Zadnjič se je o Amandi veliko govorilo pred sedmimi, osmimi leti, ko je bodočega moža Damiana zapustila za leto dni, ker se je zaljubila v dvajset let mlajšega igralca Adama Rayberja, s katerim sta imela leto in pol dolgo vročo afero.
52-letna gospodična Amanda pravi, da je Damian, s katerim sta zdaj neprekinjeno skupaj že štiri leta, »ljubezen njenega življenja« in moški, »ki ji je povrnil vero v ljubezen«.
Med njima je 14 let razlike…
Veliko? Preveč? Njega, čeprav ima 38 ker, razglašajo za njenega »toyboya« (fanta – igračko).
Če bi se 52-letni moški, zlasti slavni, poročil s štirinajst let mlajšo žensko, bi malo kdo imel pripombe, ker se to dogaja pogosto. Berem, na primer, da se bo nekdanji »prijatelj«, 43-letni David Schimmer poročil s svojo angleško bejbo, ki ima dvajset let manj, pa nihče ne trdi, da mu gre samo za seks, kot namigujejo v primeru Amandine navezanosti na mlade moške.
toyboyih,
»Moški – igračke« naj bi bil zadnji… tabu. Tako vsaj trdijo britanske pišoče kolegice zaradi odzivov na pare kot sta Amanda in Damian.
V paru, ki je v novejšem času na Otoku botroval še številnejšim pisnim izlivom, sta 42-letna filmska režiserka Sam Taylor-Wood in njen zaročenec, igralec Aaron Johnson, ki ima 22 let oziroma dve desetletji manj kot Sam. Aaron in Sam že pričakujeta prvega otroka.
Pripombe na njen račun so precej nesramne, posebej, ko sta se z Aaronom nedavno sprehodila po rdeči preprogi medtem ko ni nihče komentiral parov vrste moških srednjih let, ki so jih za roke držale punce, mlajše od Saminega Aarona, čeprav niso bile njihove hčerke ali posvojenke.
Zadnji tabu? Pretiravajo? Ali pa res še nismo sprejeli parov »starejših« žensk in mlajših in mladih moških?
Resnici na ljubo je celo na račun Demi Moore, čeprav je že pet let očitno zelo poročena s petnajst let mlajšim Ashtonom Kutcherjem, tu in tam slišati grdobije. Zlasti o tem, koliko jo stane lepotna kirurgija. Tudi iz Madonne se nekateri radi norčujejo, ker ima skoraj trideset let mlajšega »jebca«. Madonno imajo za »staro pohotnico«, nekaj podobnega pa pripisujejo tudi angleški dizajnerki Sadie Frost, mater štirih otrok, ki je imela razmerja z vrsto mladcev odkar se je ločila od rojaka, igralca Judea Lawa.
Se spomnim še kakšne? Seveda, 52-letne Kim Cattrall, ki so ji očitali, da tudi v osebnem življenju igra seks tigrico Samanthe iz nanizanke Seks in mesto, ko je shodila z 28-letnim kuharjem. Kim, Sadie, Madonni, Demi in tako nazaj nič več ne rečejo gospe Robinson. Po novem so »kaguarke« (ime so dobile po novi ameriški tv nanizanki). To naj bi bile štirideset in več let stare ženske z velikim apetitom po veliko mlajših moških.
V resničnem svetu jih je veliko manj kot v svetu zabave in svetu televizijskih nanizank in filma in (najdalj časa) v literaturi.
privlačnosti »starejših« žensk,
Pred kratkim so na Otoku ponatisnili knjigo »In Praise of Older Women« (avtor je Stephen Vizinczey), slavospev »starejšim« ženskam. To je 36 let stara uspešnica, v katerem glavni junak Vajda zelo podrobno pripoveduje o tem, zakaj so starejše ženske bolj fajn kot mlade ženske. Motijo ga napeta koža na obrazu mladih žensk, in hvali gubice in gube žensk, starejših od štirideset let, ki pričajo o njenih mislih in čustvih.
Zdaj 76 let star pisatelj madžarskega rodu Stephen Vizinczey starejše ženske še vedno hvali tudi kot ljubimke. »Biti mlad moški in imeti odraslo žensko za ljubimko je ne samo seksi, ampak paradiž! O tem govori moj roman. Ženska se začne pri tridesetih in je potem vse boljša!« Stephen tudi trdi, da so ženske, ki so že rodile bolje seksi kot ženske, ki še niso rodile. In tako naprej…
Najbolj seksi pri ženski pa je njena inteligenca!
in o besedi, ki ni konj,
“Veliko bolj logično je, da sta skupaj mlad moški in starejša ženska kot starješi moški in mlajša ženska, ker ima mlad moški veliko več energije in je ženski veliko bolj koristen,« pravi psiholog Oliver James.

  • Share/Bookmark
Na vrh