Brane Kastelic

obisku v Ljubljani,

Ura je pozna in jaz sem pošteno zmahan. Danes sem se vrnil s kratkega, šestdnevnega obiska v mrzli s snegom pobeljeni Ljubljani (kako je lepa v pravi zimi, posebej lepa pa je bila v četrtek, ko je posijalo sonce, najbolj v mojem Trnovem), med katerim sem počel marsikaj zanimivega.

Bilo je kratko in sladko, predvsem pa sem se pošteno nadelal, in žal mi je, da mi je zmanjkalo časa za druženje s prijatelji, ki sem si ji želel srečati. .

Mimogrede – kot vedno je bil let od Ljubljane do Standsteada veliko krajši (dve uri in petnajst), kot je bilo »cjazenje« z vlaki od Standsteada do Wimbledona (dve uri in pol).

Morda ste, morda niste slišali, ali prebrali, da so me izbrali za enega izmed treh »sodnikov« slovenske verzije televizijske tekme talentov Slovenija ima talent, kar pomeni, da bom kmalu vsak vikend v Ljubljani, tja do začetka junija, ko bo velike finale.

Posneli smo kratek promocijski filmček, ki ga boste lahko kmalu videli (če boste hoteli), neštetokrat so me pofotkali, dal sem kup intervjujev, v katerem so me spraševali, ali bom v tričlanski žiriji Simon Cowell in tako naprej…

Bilo je naporno, vendar zabavno. Veselim se tega novega izziva, in veselim se pogostih obiskov v Ljubljani in… v naprej odklanjam ves morebitni cinizem, povezan s talenti Slovencev, ki sem ga že tu in tam zasledil, ko sem omenil kaj bom kmalu počel sedem vikendov zapored.

V London sem se vrnil še z enim močnim vtisom, ki so ga name naredili politiki. Jezus Kristus!!! Pa kaj je to? Patetične tragikomedije povampirjenih, ki mislijo, da se svet vrti okrog njih, zaradi nji in za njih? Po svoje je to resničnostni šov brez primere…

cerkvenih seks nasvetih,

Anglikanska cerkev je nekaj posebnega. V svojih vrstah ima očitno tudi seks izvedence, ki so sestavili kar dober seks vodič za vernice…

V brošuri z naslovom Growning together, ki naj bi bila namenjena samo poročenim parom, je vrsta nasvetov o zakonskem seksualnem življenju. “Seks ni nekaj porednega, ampak nekaj svetega in čudovitega in nekaj, kar je potrebno praznovati. Kot vsako drugo veščino, se je tudi seksa potrebno naučiti. Boditi učitelj drug drugemu,” svetuje anglikanska cerkev.

V brošuri je tudi primer para, ki je bil skupaj leto in pol, pa žena ni in ni zanosila, čeprav sta si želela otroka. Izkazalo se je, da nista niti enkrat imela “polnega spolnega občevanja”, ugotavljajo avtorji 120 strani dolge brošure, katerih cilj je – kot priznavajo – z boljšim seks življenjem parov ustaviti vse številnejše ločitve v Angliji.

seks dolgovih,

Koliko denarja zapravite za seks? Da ga ne? To vi mislite…

To, da je Britanija ena izmed najbolj zapufanih držav z najbolj zapufanimi državljani, ki so se zadnji dobrih deset let pufali in pufali, ni nič novega. Novo pa je nekaj drugega:

četrtina Otočanov, ki odtipkajo vročo telefonsko linijo, namenjeno tistim, ki imajo težave zaradi (pre)zadolženosti, priznava, da so v denarnih težavah deloma tudi zaradi zapravljanja za… seks.

To je tretji največji razlog za “zapufanost”. Prvega tvorijo trošenje za alkohol in mamila, drugega odvisnost od nakupovanja, tako imenovani, “šopoholizem”, tretjega pa… seks. Četrtina ljudi, ki so želeli strokovni nasvet zaradi zadolženosti, je dejala, da zapravlja denar za pornografijo v različnih oblikah (članstvo na spletnih portalih, vroče telefonske linije in tako naprej), ali za obiske v striptiz klubih, ali za obiskovanje javnih hiš oziroma plačevanje za seks s prostitutkami različnega “razreda”.

Vrsta pomoči potrebnih trdi, da je že tako obsedena s seksom, da ne morejo delati. Nekateri so zaradi te obsesije že izgubili tudi službe. Nekateri so v težavah, ker so morali plačati odškodnine za resnično ali izmišljeno spolno nadlegovanje. Največ “izdatkov” s seksom imajo samski moški, vendar so med zaradi seksa zadolženimi ljudmi tudi poročeni moški in ženske in ločenke…

in o besedi, ki ni konj.

Kako začeti dan, da opraviči stari pregovor o tem, da se po jutru dan pozna? Če mene vprašate: ni boljšega uvoda v novi dan kot je seks! Po drugi strani pa tudi ni boljšega

zaključka dneva kot je seks. Kaj pa noč ima svojo moč? Tudi sredi noči se je lepo prebuditi in…. Nekatera “primitivna” plemena to počnejo noč za nočjo, tudi večkrat oziroma vsakič, ko se zbudijo. Kaj pa pozno popoldne, posebej okrog pol šestih, ko so ženske nabolj dovzetne za stvar?

Da se ne bom izgubil: to, kar sem hotel povedati je, da je jutranji seks zadnje čase zelo “in”. So pari, ki trdijo, da je jutranji seks rešil njihova razmerja. Zjutraj smo res spočiti in polni nove energie (zvečer številni zmotno mislijo, da ni dobro seksati, ker so utrujeni in imajo za seboj stresni dan). Jutranji seks je zelo dober za dobro celodnevno počutje in telovadba, ki koristi tudi telesu…

V najnovejši britanski raziskavi o jutranjem seksu je zelo veliko različnih zgodb.

“Ženo sem zvečer nehal prosjačiti za seks. Zjutraj je vedno za seks,” pravi eden izmed vprašanih.

“Moški so zjutraj zelo željni seksa. Jaz ne. Zjutraj grem rada takoj pod prho,” pravi ena izmed vprašanih.

“Zadnje, česar si želim zjutraj je, da se moj več kot stokilski mož spravi name. Mine me celo veselje do zajtrka,” pravi še ena nasprotnica jutranjega seksa.

obisku v Sloveniji,

“Dober večer, žeton za avtobus, prosim,” sem nocoj okrog sedmih zvečer v kiosku pri Nami v Ljubljani rekel gospe v kiosku, ki me je pogledala kot bi jo spraševal za nekaj, česar ni, preden mi je povedala, da žetenov za autobus dejansko ni več…

“Koliko pa stane autobus?” sem jo vprašal. Predem mi je odgovorila, se je nasmehnila in dejala: “Ah, zdaj pa vem, vi ste gospod Kastelic iz Londona, a ne?”

V enem letu, kolikor me ni bilo v Ljubljano (prvič odkar sem se preselil na Otok se je zgodilo, da me ni bilo v Slovenijo toliko časa), se je v vsakdanjem življenju še marsikaj spremenilo, marsikaj bolj pomembnega kot je ukinitev žetonov za avtubus. Bom še videl.

Kaj hočem povedat’? Da sem po dolgem času spet “doma” (v Ljubljani). Ker sem šele prišel (sinoči iz Trsta – kaj mislite zakaj iz Trsta?), bom o tem, kaj bom počel slab teden, kolikor bom tukaj, in kaj vse sem doživel, “poročal” prihodnji petek.

Danes sem večji del dneva, kot bi bil “doma” (v Londonu), delal…in šele zdaj prišel do interneta in priložnosti za tole pisanje, še preden bo konec petka.

Jutri se bom spravil h komuniciranju z vsemi, ki bi jih rad srečal in spet ugotovil, da je to nemogoče.

Kako bom to opravil? Predvsem s tekstanjem, kar je “doma” (v Londonu) oblika komikacije, ki v mojem primeru že zaostaja za komuniciranjem prek Facebooka, zame pomembno obliko komuniciranja.

tekstanju,

Ker sem ravno omenil tekstanje…

Nova slavna žrtev “pokvarjenega kurčka”, na katerega je bil (ker sem ga omenik prejšnji teden), tako hvalevreden odziv, superzvezdnik Tiger Woods, je zame najnovejši dokaz, da ni problem seks z ženskami, ki niso tvoja žena, ampak “tekstanje” z njimi oziroma dogovarjanje za seks in opisovanje seksa. Nezvesti moški imajo to neverjetno potrebo po tem, da pošiljajo packaste tekste svojim ljubicam ne da bi pomislili na to, da jih bodo shranile in nekoč z njimi dokazovale afere, kar posebej rade – za denar in slavo – delajo ljubice slavnih moških. Kaj vse je napisal angleški nogometaš David Beckham napisal svoji ljubici Rebecci Loos.

Eden izmed njunih dialogov je bil:

On: Shrani vso to svojo energijo za kur…

Ona: Jet rd?

On: Zelo, zelo trd, ker mislim na tvoje joške in tvojo pičk…

Ona: Se spomniš ko si me zadnjič vsepovsod lizal. Nikoli prej mi ni prišlo tako močno.

On: Nekaj delam medtem ko mislim na tvojo pičk…

Ona: Si drkaš kur…? Čutim ga globoko v svoji pičk…

On: Komaj čakam. Kje in kdaj?

Ona: Jaz sem vedno prosta.

To je morala biti Victoria Beckham besna, ko je brala te v britanskem tisku objavljene dialoge njenega moža z ljubico, ki jo je vedno zanikal.

umazanem tekstanju,

Zdi se, da imajo umazano tekstanje, ki je spravilo v težave že marsi kakšnega, posebej radi športniki in nogometni igralci.

Angleški igralec John Terry je videti precej bolj resen tip kot je David Beckham in ni videti kot “pokvarjenec”, pa je leta 2005 vseeno samo sedemnajstletni ljubici Jenny Barker pošiljal zelo umazane tekste.

“Srečala” sta se, ko je parkiral svojega bentleya in izmenjala telefonske številke. V svojih tekstih jo je spodbujal k samozadovoljevanju, jo prosjačil za njene gole fotografije in ji opisoval kaj ji bo vse delal.

in o besedi, ki ni konj.

Ko je ob priliki Jenny Terryiju ob priliki omenila, da je s svojo rjavolaso prijateljico, ji je napisal:

“Rad bi vaju pofu… obe. Nihče vaju ne bo tako dobro pofu… kot vaju bom jaz. O, moj bog, kako rad bi vaju pofu… in vaju gledal, ko druga drugi ližeta pičk… in potem sesata mojega kur… Hočem, da mi ena od vaju sesa kur… druga pa liže jajca. Tako vaju bom pofu… kot vaju ni še nihče.”

Kaj reči!?! To, da pisatelj John Terry ne bo. In to: pazite kaj in komu tekstate.

o vrnitvi “dobrega vremena”,

Pa imamo namesto bele zime sredi januarja spet deževno jesen. So morali vsi, od dragega vodje GB navzdol, toliko čvekati o tem o “najslabšem vrememu v zadnjih tridesetih letih”? Morda so s svojim čvekanjem pomagali pri vrnitvi “dobrega” vremena: dežja in zvišanja temperatur, ki grozijo s poplavami.

O “vremenu”, ki me do preselitve na Otok v bistvu nikoli ni zanimalo (tukaj vreme tako zelo vpliva na življenje, da te mora animati), samo še tole (pol’ bom pa nehal težiti z vremenom) samo v Britaniji se lahko zgodi, da zaradu “preveč snega” zaprejo smučarski center. Zaradi “preveč snega” so ta teden za en dan zaprli škotski smučarski center The CairnGorm Mountain (o zimski pomehkuženosti Otočanov sem ta teden pisal v Dnevniku: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042329792)

o bančnih nagradah,

Britanska tema tedna so spet obscene bankirske nagrade. Bankirji očitno še vedno živijo na drugem planetu, na katerem nimajo niti najmanjšega občutka krivde ali vsaj sokrivde za finančno krizo in recesijo, ki se je izvalila iz nje in bi radi živeli, delali in se nagrajevali kot se ne bi zgodilo nič (business as usual!).

Pred vrati je oznanitev lanskega dobička bank in nagrad, za katere so se odločile kljub vsem poskusom politike, da bi se jim vsaj letos odpovedali.

Nagrade branijo s trditvijo, da bodo “najboljši ljudje” (beri: najbolj pohlepni) zapustili največje banke, če ne bodo dobili nagrad. Malo bi jih odšlo, in če bi odšli v manjše banke, ki niso dovolj velike, da jim vlada ne bi dovolila propasti, je to dobra novica za vse nas…

Najbolj nezaslišana pa je trditev, da si – zaradi bistva kapitalizma – nagrade zaslužijo zato, ker so poslovali z dobičkom. Narobe! V letu 2009 so britanske banke poslovale z dobičkom samo zato, ker jih je vlada rešila z davkoplačevalskimi milijardami in dokapitalizacijo(reševanje bank je do zdaj stalo skoraj 1.000 milijard funtov), ki ima smisel samo, če dobiček ohranijo (in povečajo likvidnost bank), ne pa razdelijo.

Poleg tega: če bi vlada zares kapitalistično ravnala, velike večine velikih bank ne bi bilo, ker bi propadle.

Bomo videli kolikšne bodo nagrade, saj je tri izmed največjih britanskih bank (Barclays, HSBC in Royal Bank of Scotland) grdo presenetila novica iz ZDA, da bodo morale v naslednjih desetih letih ameriškim davkoplačevalcem vrniti skupaj približno 11 milijard dolarjev.

Predsednik Obama se je namreč odločil uvesti poseben “superdavek”, s pomočjo katerega naj bi banke, ki poslujejo v ZDA, vrnile vsaj del davkoplačevalskega denarja, s katerim jim je pomagala vlada med krizo finančnega sistema (90 od 700 milijard dolatjev). Barclays, na primer, čaka plačevanje 680 milijonov dolarjev na leto.

Obama je dejal, da jet a davek posledica “masivnih dobičkov in obscenih nagrad” bank, ki so “dolžnice ameriškega naroda”. Wall Street hoče kaznovati, da bi preprečil pretiravanja in zlorabe v prihodnosti.

“Naš denar hočemo nazaj. In dobili ga bomo, do zadnjega centa. Vrnitve v stare čase ne bo,” zatrjuje Obama.

o krivdi Titove Jugoslavije,

Čeprav je veliko vprašanje, ali se bo to res zgodilo, bi si želel, da bi tudi naš dragi vodja GB kdaj podobno popizdil nad bankirji kot je, na primer, Stephen Hester, šef skoraj povsem podržavljene banke Royal Bank of Scotland, ki bi propadla, če je ne bi rešila vlada.

Ta kaco je med pričanjem pred člani finančnega odbora parlamenta, ko so govorili o njegovi pravljični nagradi, zelo potihem priznal, da sta celo njegova starše mislila, da je njegov nagradni paket, vreden 10 milijonov funtov, prevelik…

In kdo naj bi bil kriv za prepričanje vodilnih bankirjev, da si zaslužijo takšne vrtoglave nagrade? V današnjem Timesu je odličen članek, v katerem avtor Anatole Kaletsky, piše, da so bankirji ”markisti, ki si prilaščajo nagrade”. “Zakaj so finančniki mislili, da se lahko nekaznovano tako bogato nagrajujejo?”, se sprašuje Kaletsky, ki ponuja zelo zanimiv odgovor: “Odgovor leži v Titovi Jugoslaviji”! Preberite, članek je super! Sam sem o njegovi teoriji napisal članek za jutrišnji Dnevnik.

(http://www.timesonline.co.uk/tol/comment/columnists/anatole_kaletsky/article6987060.ece)

o Facebooku,

Ste na Facebooku? Jaz sem premagal začetno nezanimanje in zadržanost do virtualnega prijateljevanja in se imam, kadar sem gor, kar nisem vsak dan in nikoli več kot pol ure, dobro.

Spoznal sem vrsto zanimivih ljudi, ki jih drugače zelo verjetno nikoli ne bi spoznal. Veliko bi jih rad srečal tudi v živo. Nekaj sem jih že…

Prijateljstvo sem potrdil že 5.000-im, kar je maksimum. Več sto jih čaka na potrditev, ker še nisem raziskal, kako naj potrdim tudi njih….

Seveda mi ugaja, da je med prijatelji veliko lepih in seksi prijateljic…

Priznam, da sem se sprva odločil, da grem na FB zato, da sem postal (preračunljiv) prijatelj svojima starejšima otrokoma, Adrianu (20) in Annabel (18), ki, kot večina njunih vrstnikov, vsaj v Britaniji, FB uporabljajo za dogovarjanje in “publiciranje” svojega družabnega življenja, za zafrkancijo, za osvajanje, za opravljanje… Zakaj preračunljivi prijatelj? Zato, da bi bil bolj na tekočem, s kom se družita, kam hodita, kaj počneta! In sem veliko bolj na tekočem.

Bolj na tekočem so seveda tudi fantje, punce, možje, žene, delodajalci, politiki, tržniki, sociologi, psihologi, zlonamerni ljudje, čisto pravi kriminalci, pa kakšen morilec…

o zapeljevanju na FB,

Zakaj sem se spomnil na FB? Zato, ker na Otoku odmeva časopisna izpoved dobrih trideset let stare Stephanie Davies, ki je svojega nekdanjega 44-letnega moža in očeta njenega otroka sumila, da ji je nezvest, Ujela ga je s pomočjo FB, na katerem je delal vse za to, da bi 21-letno ne ravno bistro seksa potrebno blondinko Lauro prepričal, da bi šla v posteljo.

Ker je imel možgane očitno med nogama ni niti enkrat ničesar posumil. Šele ko se je dobil z umaznano Lauro, ki se mu je odkrito ponujala, je ugotovil, da je bil to ženin drugi jaz, s katerim ga je zvabila v past. Ko ko je osvajal na FB ji je zaupal ne samo to, da ima ženo, ampak tudi ljubico, Avstralko, s katero se namerava poročiti, ko se bo iznebil žene, in se preseliti v sončno Avstralijo. Izvedela je tudi, da je “njegova avstralska punca” prišla v Britanijo za šest tednov… in tako naprej.

To je Stephanie zelo zabolelo, saj sta se pogovarjala o selitvi v Avstralijo…

Ni presenetljivo, da o njem malce neodraslo govori kot o SXH (Stupid Ex Husband – Neumen nekdanji mož) in BFL (Big Fat Loser – Velik debeli luzer). Kaj vse je ta bimbo razlagal «neznanki», ki se je res pretvarjala, da je ne ravno bistra 21-letna blondinka in, kot priznava, se mu odkrito seksualno ponujala!

Da ne boste rekli, da niste bili opozorjeni. Previdno!!!

Nekateri pravijo, da sta za njuno ločitev kriva Facebook in internet, drugi, da je kriva nesramna past, ki mu jo je nastavila… Ne! Kriv je, kot ponavadi, Wicked Willy, Pokvarjeni Kurček.

(http://ecx.images-amazon.com/images/I/51BET764VBL._SL500_AA240_.jpg)

in o besedi, ki ni konj,

“Kaj pa zdaj? Nič! Brez panike! Seksajmo naprej! Čim več seveda. In ne mislimo na točke. Če pa želite še naprej iskati točko G, jo iščite od zadaj, z glavico in ne s preglobokimi sunki,” je bila moja reakcija (v kolumni) na trditev skupine britanskih znastvenikov z londonske univerze, da ni nobenega dokaza za obstoj točke G oziroma, da utegne biti točka G plod ženske domišljije, ki so ga spodbujale ženske revije in seks terapevti. Sam mislim, da obstaja, pa tudi, da je večina žensk nima (več morda kdaj drugič). Če ne veste o čem govorim, nič hudega (v kolikor ste ženska in vam redno prihaja)!

veliki zmrzali,

Kako uživam, vsakič, ko mi, vsaj v naši soseski, kjer še niso pokvarili snega s soljo, škriplje sneg pod stopali, ko zjutraj spremljam Aaroma v šolo, in ko v sončnem vremenu vdihavam mrzel wimbledonski gorski zrak!

In kako se jezim, ko britanski kolegi pišejo in govorijo o tem, kdaj je bilo pozimi zadnjič tako “slabo vreme”. Slabo? Ni slabo, prej dobro in lepo, in zimsko, in mrzlo.

Vsakič je ista zgodba: že nekaj centimetrov snega in temperature do tri pod ničlo pa je kriza. Kaos v cestnem, železniškem in letalskem prometu. Vsi galamijo zaradi poledenih pločnikov, na primer. Pa jih je kdo “skidal”, ko je snežilo in ko je negalo snežiti. Malo kdo, zelo malo kdo! V naši soseski sem bil edini z lopato v roki!

Mislim… v Londonu je bilo na tisoče zaprtih šol in na tisoče ljudi ni moglo priti v službo, pa je zapadlo manj kot deset centimetrov snega, dnevne temperatire pa so bile okroh ničle. Nekaj drugega so odročni kraji na severu Anglije in na Škotskem, kjer imajo veliko več snega in veliko nižje temperature: do minus 22.3, kar je menda nov rekord!

Kako sem s sinovoma uzival, ko smo se kepali in postavili snežaka pred vrati! Wimbledon je bil pravljično lep!

( http://www.facebook.com/people/Branko-Brane-Kastelic/1007311238#/album.php?aid=2043707&id=1007311238)

velikem škandalu,

Ni boljšega škandala kot je dober politični seks škandal. Tako dobrega kot ga trenutno doživlja Severna Irska ni bilo že zelo, zelo dolgo. Glavna akterka je tokrat političarka, ženska, žena vodilnega politika…

To, da sta zelo verna desničarja ju ni motilo pri tem, da sta postala zvezdniški zakonski par lanskega velikega škandalu s poslanskimi izdatki. Mislim… samo politiki so lahko tako pokvarjeni in pohlepni (poleg bankirjev, ki mislijo, da so od boga dani “masters of the universe”).

Vedno znova me še vedno lahko presenetijo. Kot Iris in Peter Robinson, “šefa” donosnega družinskega nepotističnega političnega podjetja. On ima tri položaje, za katere dobiva tri plače: severnoirski prvi minister, poslanec severnoirske skupščine in poslanec britanskega parlamenta (po 79.393, 47.904 in 71.985 evrov), ona ima dve, za kateri dobiva dve plači: poslanka severnoirske skupščine in poslanska britanskega parlamenta (47.904 in 71.985 evrov). V zadnjem finančnem letu sta – s plačami in “izdatki” pridelala neverjetnih 635.730 evrov.

Na dobrih davkplačevalskih plačah sta tudi njuna sin in hčerka, ki oba delata za ata Robisnona (hčerka kot “manedžerka” njegovega urada, sin kot njegov parlamentarni “asistent”).

novi gospe Robinson,

Dvojna poslanka Robinson je pred desetimi dnevi presenetila vse, ko je sporočila, da bo zapustila politiko “zaradi stresa in napetosti”, ki ga prinaša “javno življenje”.

Javno življenje? Od včeraj vemo, da je šlo za posledice njenga izvenzakonskega seksualnega življenja. Gospa Robinson je pred letom in pol dajala dol’ takrat komaj devetnajtletnega fanta (naključje je hotelo, da ima enak priimek kot znamenita filmska gospa Robinson, ki je v Diplomirancu zapeljala 21-letnega Benjamina).

Koliko let ima severnoirska gospa Robinson? 60. To pomeni, da jih je imela pred letom in pol, ko je dajala dol’ devetnajstletnika, 58 let in pol. Zakaj pa ne! Domnevam, da je imel gospod Robinson – zaradi treh služb – premalo časa za seks!

Problem je v tem, da so njena opravičila in pojasnila enako bebava kot so, kadar politike ujamejo s hlačami na kolenih.

Afere ni imela zaradi čustev, ali, bog ne daj, zaradi seksa. Krivo je bilo vse drugo, od njene duševne bolezeni (depresija, zaradi katere naj bi poskusila narediti tudi samomor) do njenih dobrih namenov.

Devetnastletnika je tolažila zaradi smrti v družini… Je beseda dala besedo in ga je, še preden je vedela, kaj se dogaja, imela noter? In ko ga je že imela noter, zakaj bi ga dajala ven?

In kaj naj bi pomenilo, da je “prijatelje spodujala pri tem, naj mu priskrbijo finančno pomoč pri poslovnem projektu”, kot je napisala v javnem opravičilu. Danes vemo, da mu je priskrbela 50.000 funtov posojila za otvoritev restavracije…

Na kratko, političarske niso nič manj pokvarjene kot so politiki…

in o besedi, ki ni konj,

Pa kako debelo kožo imajo! Gospod prvi minister in dvojni poslanec Peter Robinson je na jokavi tiskovki trdil, da je ženo, ki jo je moral do zdaj večkrat braniti v javnosti zaradi njene vročične kritike homoseksualnosti, najprej nameraval zapustiti, potem pa se je premislil, tudi zato, ker ji je, po njegovih podatkih, odustil tudi sam…bog.

“Rad imam svojo ženo. Vedno sem ji bil zvest. V duhu ponižnosti in kesanja je prosila za moje odpuščanje. Prevzela je odgovornost za svoja dejanja in odpustil sem ji. Bolj pomembno je to, da vem, da ji je odpustil tudi bog.”

Politiki imajo dobre zveze, nekateri očitno tudi z vsemogočnim…

Je na njegovo odpuščanje vplival tudi politični trenutek, saj je Robinson vodja navečje protestantske stranke Demokratične unionistične stranke, ki jo, kot vse druge stranke, enkrat do 2. junija čakajo volitve novega britanskega parlamenta?

treznem prehodu v novo leto,

Nisem hotel biti “šilferderber”, pa sem bil: prvič po – ne vem koliko letih – sem brez en same kapljice alkohola pričakal novo leto.

Dva dni pred novim letom sem se sredi noči prebudil z veliko oteklino na nepravem mestu. Pa še zelo boleča je bila. Grenolom, povezan z delom zobovja, ki se ga ni še ni dotaknil noben zobozdravnik…

Še vedno se ga ni! Moj zobozdravnik je bil “zaprt”. Prav tako oba druga zobarja v Wimbledonu, za katera vem. S svojo zdravnico sem lahko na kratko govoril vsaj po telefonu in v lokalni lekarni mi je naročila antibiotike, ki sem jih dobil popoldne. Očitno “neprave”, kot sem ugotovil, saj so sprti z alkoholom, pa tudi kup neprijetnih stranskih učinkov sem prebral na navodilih…

In tako sem pričakal novo leto doma, v družbi treh petin družine, None (tašče), ki je pri nas na obisku, in treh prijateljskih parov (slovenskega, angleško-italijanskega in danskega), ki se prej niso poznali med seboj, in opolnoči nazdravil z vodo v kozarcu za penino, niti malo euforičen, ker je bilo groznega leta 2009 konec in ker se je začelo novo leto, ki ne more biti veliko boljše, in novo desetletje, ki bo… kdo ve kakšno.

Bil sem dobesedno siten, kar nisem nikoli, no, zelo malokrat, ponavadi samo takrat, kadar mi nekaj manjka.  Ponavadi zabavam družbo, zdaj sem bil nehote špilferderber. Ne zaradi nepitja, saj včasih tudi po teden ali dva ne pijem alkohola, pa nisem zato ne siten, ne špilferderber, ampak zaradi kljuvajoče bolečine, ki je nisem mogel ignorirati, paracetamoli pa je niso odpravili…

Malce sem poyabil nanjo, ko sem Danki Pii pokazal svoji novi sliki, ker sem se spomnil, kako dobre slike imajo pri njih doma. Prvič mi je razkrila, da so številne njene oziroma, da tudi ona slika. Do zdaj sem mislil, da ta “dobra” naravna blondinka samo dobra kuha (res fantastično kuha in zaradi nje sem se navdušil nad nekaj primerki danske hrane). Razgovorila sva se o različnih tehnikah slikanja in slikarstvu na sploh.

Drug zanimiv trenutek je nastopil, ko sta prišla soseda, italijansko-angleški par, in je nekdo rekel Marku, “a vi ste torej Anglež?”, on pa s ciničnim tonom, čeprav nasmejan, rekel: “Ja, jaz sem nekaj precej redkega v naši soseski: Anglež!” Ja, tujci smo jih preplavili, ne samo v Wimbledonu… in včasih bi rad vedel, kaj si prijazna molčeča večina zares misli o nas.

Opolnoči sem sitno gledal prvo polovico londonskega ognjemeta na televiziji, drugi polovico pa s tamalim sinom Aronom in njegovima malima danskima prijeteljema skozi strešno okno moje delovne sobe na podstrehi.

Komaj sem čakal samo eno: odhod v posteljo. Dočakal sem jo ob pol dve zjutraj. Prišel je prvi dan novega leta in petek in dan za metek in jaz sem, po pravici povedano, povsem pozabil na blog, in na vse drugo, ves blažen, ker me je prenehalo boleti zobovje, sem večji del dneva slikal, gledal stare filme na televiziji in pil čaj (se mi je res poslabšalo!?!)…

skrbeh,

Pričakovanje novega leta ni minilo brez zelo določenih skrbi, ki so se začele odkar ga starejša otroka, dvajsetletni Adrian in osemnajstletna Annabel, ne pričakujeta doma.

Zakaj? Zato, ker silvestrujeta z večinoma angleško družbo vrstnikov, ki praznuje na zelo angleški način: posebej fantje, ki, kadar pijejo, pijejo “do konca”, ker hočejo biti zares “smashed” (najboljši prevod: pijani kot opice, tako pijani, da ne vedo zase, drugače ša smashed pomeni razbit, uničen, raztreščen in podobno).

Vsakič se domislijo kakšne nove oblike pitja in kakšne nove neumnosti, ki jo počnejo pijani. Pred dvema, tremi leti je bil to tako imenovani “bush jumping”: pijani so se metali v grmovje ob cestah in drugod, ne da bi vedeli, kaj je v njem (pod njim, za njim). Poškodbe so bile številne. Zdaj je menda to… “šport”.

Adrianova družba, vse sami fantje (punce tistih, ki jih imajo, so praznovale ločeno), je zadnji dan leta praznovala tudi rojstni dan enega izmed fantov, pri katerem so tudi prespali.

V diskoteko, kot mi je utrujeno povedal, ko se je vrnil domov prvega proti večeru, so odšli napravljene v “builderje” (zidarje in druge gradbene delavce). Kaj je to pomenilo? To je, med drugim, pomenilo majice brez rokavov (bilo je pod ničlo), in čalade na glavah, to pa, med drugim, da je moral slavljenec, popiti polno čalado mešanice različnega alkohola, ki so ga vanjo zlili prijatelji… Naenkrat!

Kako me ne bi skrbelo!!!

Ne da bi pomislil na vse druge redne vikend prizore v središčih britanskih mest, ko zaprejo diskoteke: pretepi, v katerih pogosto zapojejo noži, prepiri s policijo, na pol gole mlade punce, ki ali bruhajo ali seksajo za kakšnim vogalom!

Annabel, ki je bila videti super v zelo kratki obleki, nisem in nisem mogel preprečiti, da ne bi šla praznovati prihoda novega leta brez ”žab” (Nobena prijateljica jih ne bo imela, je vztrajno ponavljala), čeprav je bilo blizu nič stopinj. Zelo “angleško”: poleti in pozimi hodijo dekleta pa tudi številne odrasle ženske približno enako oblečene…

Prepričal sem jo vsaj to, da si je za pot do zabave obula čevlje brez pet (in čevlje z vrtoglavo visokimi petami, na katerih si je že enkrat že poškodovala gleženj, je vzela s seboj). Pa še peljal sem jo k prijateljici, pri kateri so se punce in fantje dobili pred odhodom v diskoteko v Fulhamu, kjer so najeli posebno veliko sobo (15 funtov na glavo za vstopnino), zaradi česar me je malo manj skrbelo… Domov je prišla (pridna punca) okrog petih zjutraj!

novo leto, stara “kultura”

Pravi zimski mraz, ki je letos povečal moje skrbi za noboletno noč ta velikih dveh, ni preprečil številnim kot opicam pijanim mladim in manj mladim Britancem pijanim obležati na pločnikih in ulicah, tudi v snegu…

Poglejte si nekaj prizorov, ki mi vsako leto povzročajo skrbi, v članku enega izmed dnevnikov, pa boste zelo dobro vedeli, kaj mislim…

(http://www.dailymail.co.uk/news/article-1239836/New-Year-celebrations-turn-ugly-revellers-drink-excess.html)

in o besedi, ki ni konj.

Danska “slikarska kolegica” Pia me je, ko sem ji pokazal svoji novi sliki (prejšnje novosti je že videla) vprašala, ali slikam samo akte?

“Ne, ne, jih pa najraje slikam, posebej če imam živ model,” sem priznal resnico.

(Če želite videti sliki, ki sem ju naslikal včeraj in ju imenoval The Bush ladies, kliknite in poglejte prvi dve : http://www.facebook.com/people/Branko-Brane-Kastelic/1007311238#/album.php?aid=2040448&id=1007311238)