Arhiv za Marec, 2010

B.B. Kastelic o…

Sobota, 27. marec 2010

nezvestobi,

Ena izmed britanskih kolegic je ta teden napisala zelo dolg članek o nezvestobi slavnih moških, ki so bolj kot kdaj prej poplavili medije odkar je Tigrova žena konec novembra lani Tigra lovila in enkrat do dvakrat zadela s palico za golf… Mati njenih ugotovitev je: nezvesti slavni možje ogrožajo zakonska razmerja vseh parov. Tudi zakone navadnih smrtnikov.

Zakaj? Zaradi medijev (nekdo mora niti kriv!). Natančneje: bolj ko se bo nezvestoba slavnih tipov vsidrala v medijih, in več ko bo slavnih žena, ki jo bodo oprostile, bolj se bomo vsi skupaj sprijaznili in lažje živeli z njo. Optimistka? Predvsem se moti. Količina pisanja in govorjenja o nezvestobi drugih ne bo čisto ničesar spremenila.

Zakonska nezvestoba je stara približno toliko kot so poroka in zakonsko razmerje, ločevanje zaradi nezvestobe in oproščanje nezvestobe.

Nezvestoba pa se od nezvestobe zelo razlikuje, a ne?

Za nekoga je nezvestoba že ukradeni kratek poljub ali mečkanje z drugim, posebej, če so vpletena spolovila, za drugega samo trajnejša ljubezensko-seksualna afera…

Nekdo je pripravljen oprostiti enonočni seks, za drugega ni razlike med eno ali stotimi nočmi seksa z drugim. Za nekoga je, za drugega pa ne nezvestoba na primer blow job (se spomnite Clintona, ko je trdil, da blow job ni seksualno razmerje!). Čeprav o tem še nisem nikogar slišal razpravljati, bi bilo zanimivo slišati mnenje moških: bi najdrajžji oprostili, če bi ji drugi moški nudil oralni seks, ona pa njemu ničesar…

In potem: je nezvestoba, ki si zasluži ločitev, obisk pri profesionalki (ali: profesionalcu)?

Sam sem že oprostil nezvestobo (nisem se spuščal v njene podrobnosti), res pa je, da je bila posledica maščevanja oziroma odkritja moje nezvestobe.

Bi lahko oprostil nezvestobo, ki je ne bi posredno sam zakrivil? Morda. Odvisno od okoliščin. Dvomim. Najbrž ne. Ne vem.

Največja “tehnična” vira nezvestobe sta neujemanje libidov moškega in ženske in s tem povezano seksualna nezadovoljenost moškega ali ženske, in seveda priložnosti-ponudb, ki ji imajo slavni in bogati moški kot je Tiger Woods precej več kot navadni smrtniki.

Tudi veliko priložnosti-ponudb, močan libido in nepotešenost tvorijo idealno “tehnično” kombinacijo za nezvestobo. Vrsta Tigrovih ljubic, na primer, pravi, da jim je namigoval, da ženi ni bilo kdo ve koliko za seks…

Možno, kot je možno, da je s tem pred samim seboj opravičeval nezvestobo, ki ti lahko preide v kri, posebej, če te (dolgo) ne dobijo. Tudi vse bolj predrzen se. In če te, je prvo pravilo: ne priznaj ničesar! Tudi, če te dobijo gor, se delaj presenečega, češ, nekdo me je porinil gor. In… podobno!

parjenju v ujetništvu,

Ker se navezuje na zgornje, dodajam, kar sem pred časom napisal o … “Parjenje v ujetništvu.” Ne gre za seks v živalskih vrtovih, ampak za seks v človeških zakonih. Točneje: za kronično pomankanje seksa v  ujetništvu, kot zakonu že v naslovu «Mating in Captivity» pravi ameriška avtorica Esther Perel.

S to knjigo se je odzvala na trditve, da vse številnejši poročeni pari seksajo tako pogosto in s tolikšnim žarom kot pande oziroma živeli v zakonih z zelo malo seksa ali celo brez seksa, zanesljivo pa precej manj seksali kot so njihovi zdaj ostareli starši.

In kaj predlaga Esther, ki krivdo za to polaga na žene?

V bistvu pravi, da bi morale žene – kot vse drugo – planirati tudi seks. Kaj hujšega!!! Britanske kolumnistke so planile po njej in jo razglasile za «še eno izmed postmodernih retro feministk”, ki žene prepričujejo, da se morajo, če želijo imeti dober zakon, vrniti v pedeseta leta, ko so bili moški moški, ženske ženske in otroci otroci».

Niso pozabile tudi na «kolovoditeljico» te vrste izdajalk ženskega rodu Caitlin Flanagan, avtorico knjige “To Hell with All That: Loving and Loathing Our Inner Housewife”, kar je naslov, ki ga ni lahko prevesti: “K vragu z vsem tem: ljubljenje in sovraženje v nas skrite gospodinje”. Tudi njej so pišoče ženske zamerile «glorificiranje» časa, ko so žene redno kuhale, čistile in… da, da, tudi redno seksale s svojimi možmi.

Čeprav je Caitlin neke sorte desnočarka, Esther pa seks terapevtka, obe trdita, da je nezaželjeni stranski učinek ženske enakopravnosti poenostavil in uzakonil ženino odklanjanje seksa. Esther nevarno dodaja, da zakonci več seksajo v deželah, v katerih žene nimajo pravice reči ne. Ta pravica naj bi močno vplivala na sedanjo epidemijo izvenzakonskega seksa sestradanih zakonocev.

Tudi Caitlin kritizira “seks stavkanje” žena: “Nima samo žena za seboj napornega dne. Tudi mož ga ima. Oba imata za seboj naporen dan, ki pa vpliva na njeno zadržanost do zapeljevanja moža. Njena služba izven doma ji je dala pravico (reči ne), ki je gospodinja enostavno ni imela.” In kaj se po njenem zgodi? Žene so pogosto preutrujene, prezasedene in preveč jezne za seks, možje pa preutrujeni, prezasedeni in preveč jezni, da bi premagali njihovo upiranje seksu.

Pa smo tam, kjer ne bi smeli biti, v drami, v kateri “nastrada” ničesar kriv seks, ki nam noče nič slabega, ampak nam ponuja najboljšo najbolj sproščujočo zabavo za odrasle, za katero ni treba odšteti niti eura.

Bognedaj, da bi kritiziral njuno posredno kritiko ženske enakopravnosti in ženske pravice, da odkloni seks, čeprav odklanjanje seksa z nelenim, čistim, treznim in pozornim možem, ki je dober ljubimec, ne bom nikoli razumel. Nič pa se mi ne zdi narobe s tem, da je moški moški (ne pa mevža, mečkač itd), ženska ženska (ne pa možača ali kakor koli že imenujemo ženske, ki posnemajo moško vedenje) in otroci otroci (ne pa žrtve ambicioznih prezahtevnih staršev, ki jim kradejo otroštvo). Kot ni nič narobe s “planskim” seksom (pričakovanje povečuje željo!). Ja, spontani seks je super, vendar je zanj v “družinskih” okoliščinah bolj malo priložnosti, ki jih je zato potrebno izkoristiti tudi, kadar je časa in prostora bolj malo (primer: 10-minutni hitrec v kopalnici).

Pozabimo retro in vse druge feministke – zares pomemben je aktiven in navdušen odnos do seksa, ki je vse prevečkrat žrtev drugih precej manj zabavnih “nujnih” opravil. Dajmo mu prednost, da nam ne bo nekoč žal.

Saj veste, kaj najbolj obžaluje večina ljudi, starejših od 65 let? To, da so premalo… seksali, in/ali to, da so ostali s partnerji, ki se jim ni kdo ve koliko seksalo.

dveh Arsenalovih naslovih,

Vse bolj sem prepričan, da “bomo” (Arsenal) – kot vi rekla moja sinova, ki vedno igrata nogomet v Arsenalovih dresih – letos osvojili ne samo naslov angleških prvakov, ampak tudi evropskih prvakov. Nogomet me ni niti najmanj zanimal zelo veliko let.

V otroških letih me je zanimal samo  nogomet in bil soliden vratar, kar je bil vrsto let tudi moj starejši sin Adrian dokler ga niso obsedli deskanje na snegu, boks in v manjši meri bodybuilding (na univerzi v Readingu je član vodstva snowboarderskega kluba, lani jeseni pa je ustanovil tudi prvi boksarski klub).

Ko sem “odkril” košarko, sem pozabil nogomet. Ko sem odkril tennis je ta postal največja športna obsesija. Nekoč, ko sem imel veliko več časa, sem ga igral tudi po štirikrat na teden, zdaj sem zelo vesel, če mi ga uspe igrati dvakrat. Tudi kmalu 21-letni sin Adrian se je naučil igrati soliden tenis, res šele v zadnjih letih – moje navduševanje nad tenisom ga je, kot se ponavadi dogaja, prej odvračalo od tenisa kot ga privlačilo, čeprav ga nisem nikoli “silil”. Ta mali sin, desetletni Aaron je bil do nedavno navdušen samo nad nogometom in se ima za odličnega napadalca (ker se nerad vrača v obrambo), zdaj pa hoče nenadoma vsak dan igrati tenis, kar ni posledica moje želje, ampak prve ljubezni. Zatreskan je v sošolko Smillo, pol glave višjo blondinko, ki je po mami Danka (lepa vitka blondinka), po očetu pa Šved (bankir, ki dela pri Barclays Capital, in zelo dober tenisač, ki ga sem ga do zdaj še vedno premagal). Ker Smilla zelo dobro igra tenis, ga hoče dobro igrati tudi Aaron…

A nazaj k Arsenalu, ki je kriv za moje novo rojeno zanimanje za nogomet. Delno je zanj poskrbel Adrian, delno pa to, da Gunners igrajo najbolj inteligenten nogemet na svetu. Njihova igra je poezija, vsi drugi igrajo… proza. Pri podajanju žoge so Arsenalovci pravi umetniki. Virtuozi, ki jih poskušajo vsi posnemati. Samo poskušajo…

Odkar “smo” začeli tudi resno polniti gole tekmecev Arsenal v premiership ligi zaostaja samo dve točki za Manchester Unitedom in samo eno za Chelseajem. Resno mislim, da bo osvojil naslova angleških prvakov, čeprav ima težave s poškodovanimi igralci.

in o besedi, ki ni konj.

Ključnega pomena je današnja tekma proti Birminghamu v Birminghamu, kjer je ena izmed birminghamskih zverin Eduardu leta 2008 grdo zlomila gleženj, Eduardo pa bo danes glavni napadalec… Danes moramo zmagati in bomo zmagali z dva ali tri proti ena, v sredo, ko se bomo v Barceloni – v ligi prvakov – pomerili z Barcelono, pa bo izid (približno) dva proti dva.

  • Share/Bookmark

B.B.Kastelic o…

Petek, 19. marec 2010

talentih,
Kako hitro je minil dvotedenski delovni obisk v Ljubljani!!! Največ dela sem imel z vlogo žiranta v šovu Pop TV »Slovenija ima talent«. Daleč najtežji dan je bil v ponedeljek, ko se je morala žirija (Lucienne Lončina, Branko Čakrmiš in jaz) izmed več kot 120 talentov, ki so se uvrstili v ožji izbor, izbrati petdeset polfinalistov. Nikoli si ne bi mislil, da se bomo tako težko odločili – trajalo je ure in ure – in da bo tako težko gledati v oči neizbranim.
Na našo sreč smo se enkratno ujeli. Z Lucienne, visoko postavno angleško fantastično pevko in pianistko in lepotico, ki že osemnajst let živi v Sloveniji, se prej nisva poznala, s programskim direktorjem Pop TV Brankom pa se poznava že vrsto let in sva uspešno sodelovala že pri drugih projektih.
Na Pop TV so mi pred začetkom snemanj pripravili prvovrstno presenečenje, saj mi niso razkrili imen kolegov v žiriji. Šele, ko sem prišel na snemanje promocijskega videospota, in stopil v garderobo, sem ju zagledal. Lahko si predstavljate, kako sem pogledal blondinko Lucienne. Tudi Branka sem bil v žiriji zelo vesel. Mislim, da sem se vživel v »sodniško« vlogo. Zahtevna je, vendar je zabavna. Na kratko: zelo dobro se imam!
Že pred šovom sem vsem skeptikom, ki so mi govorili, »kakšni talenti, kaj se pa greste«, in podobno, sem bil prepričan, da bodo »razočarani«. Avdicije so pokazale, da ima Slovenija zelo veliko raznolikih talentov, od pevcev do glasbenikov, od plesalcev do telovadcev. Prihodnje leto jih bo zanesljivo še veliko več, saj se bodo opogumili še številnejši.
V četrtek zvečer je imela vsa ekipa šova »Slovenija ima talent« manjšo zabavo ob koncu snemanja prvih šestih avdicij, med katero smo si pogledali prvo oddajo, ki jo bo Pop TV predvajala ob osmih zvečer v nedeljo. Že zelo dolgo se nisem tako zabaval pri gledanju »televizije«, navdušen nad tem, kako zelo profesionalno so vsi deli ekipe opravili svoje delo. To je to! To je pravi šov, to je dobra televizija, to je to, kar televizijo dela privlačno in zabavno. Izvrstna britanska različica ni nič boljša od naše. Priporočam!
Barbari,
Prejšnji teden sem pisal kolumno o tem, kako me je šokirala ugotovitev, da 41 odstotkov otrok v Londonu živi v revščini. V bogatem Londonu? Ja. V vrsti primerov londonskih revežev me je zaradi posebnega razloga najbolj pritegnila zgodba o gospodični Barbari Harriott, ki jo statistika uvršča med najrevnejše Londončane, čeprav ima na voljo neobdavčenih 38.444 funtov (42.354 evrov), kar sploh ni malo. Kako je mogoče, da je revna, čeprav je to precej več kot je povprečna britanska letna plača, ki je približno 25.000 funtov (27.538 evrov), od katerih je potrebno odšteti še davek?
Samska v Londonu rojena brezposelna črnka Barbara je revna zato, ker ima 11 otrok. Enajst, ja. Stari so od 25 let do šest mesecev. Čeprav ima 44 let je bila v službi samo enkrat in samo nekaj mesecev, ker je, ne vem katerič, zanosila. Barbara in njenih enajst otrok živi od socialne podpore, in sicer v petsobni občinski hiši. Ker dobi vse oblike podpore, ki ji pripada po zakonu, se nabere nemajhna vsota denarja. Ko plača vse tekoče stroške, ji za življenje ostane 543 funtov (598 evrov) na teden, kar je malo, če imaš enajst otrok, saj je to samo 7 funtov (7,7 evrov) na dan na otroka – za vse stroške.
Sociologi takšne družine uvrščajo v tako imenovani »underclass«, podrazred »socialnih odvisnikov«, ki živi izključno od socialne podpore in je iz leta v leto večji. Nihče ne zna postreči s podatkom, koliko ji je, zanesljivo pa jih je precej več kot je Slovencev. Velika večina davkoplačevalcev na Otoku, ki trdo dela za preživetje, zlasti v sedanjih časih, jih ima za parazite. Številni jim pravijo kar »družbena sodrga«. Raje ne vem, kaj vse grdega so pomislili o Barbari.
Heleni,
Malo kdo je pomislil, da je »super mama«, za kar so razglasili njeno belo vrstnico, prav tako 44-letno Heleno Morrisey, ki ima diplomo univerze v Cambridgeu in je direktorica investicijskega podjetja v londonskem City z neznano, vendar gotovo vrtoglavo plačo. Helena ima samo dva otroka manj kot Barbara – devet. Vse ima z istim moškim, možem, ki je prav tako visoko izobražen in veliko zasluži.
Barbara se ni poročila z nobenim od petih očetov svojih otrok. Ne Helena ne Barbara nista »načrtovali« tolikšnega števila otrok (za kontracepcijo še nista slišali?), ki pa si ji prva lahko privošči, druga pa, skupaj z njimi, živi v revščini. Zakaj ima Barbara tako veliko otrok? Zato, ker je pri devetnajstih letih odkrila, da ni tako ničvredna in nesposobna kot je mislila, da je, ker je živela v revščini. Prvič je zanosila in prvič čutila, da je »nekaj ustvarila«. Ko je postala prvič mati je končno »imela občutek, da je nekdo«, pa tudi, da je »za nekaj sposobna: biti dobra mati«. Ta občutek jo je tako prevzel, da je to postala še desetkrat, zadnjič pred šestimi meseci.
V Britaniji je zelo veliko mater samohranilk, ki živijo od socialne podpore. Velika večina ima manj otrok kot Barbara, vse pa živijo izključno od socialne podpore. Najnovejša raziskava je potrdila, da je njihovo število poskočilo z 10 na 25 odstotkov. Zakaj? Zato, ker je to – kot so ugotovili v tej raziskavi – zavestna odločitev za »določen življenjski slog«. Točno tako. Več kot polovica jih ni nikoli živela z očeti svojih otrok…
In kako so se odzvali politiki vseh treh vodilnih strank, ker mediji kritizirajo množenje števila samskih mater? Oportunistično. Ker je predvolilni čas (volitve morajo biti najkasneje 2. junija, vse pa kaže, da bodo 6. maja) lovijo glasove, kjer koli jih lahko. Zato so šefi vseh treh vodilnih strank obljubili, da se bodo »bojevali proti predsodkom do samskih staršev«. Dobrodelna organizacija za samske starše Gingerbread je pristavila svoj piskerček z ugotovitvijo, da »mediji samske matere in očete nepošteno opisujejo kot parazite«.
igralkah (orgazma)
Kaj je največja neumnost, ki jo lahko naredi ženska v postelji? Igranje orgazma.
Mislil sem že, da je igranje orgazma ostalo na smetišču seks zgodovine. Pa ni. Nova britanska raziskava je pokazala, da polovica žensk igra orgazem. Nekatere vedno, nekatere pogosto, nekatere tu in tam. Kako nesmiselno!
Desetina vprašanih zaigra orgazem vsakič, ko seksa. Največjo »škodo« imajo od tega same, »škodujejo« pa tudi moškim, ki mislijo, da so dobri ljubimci. Pomislite na to, kako se mora počutiti moški, če mu ženska nekega grdega dne zaradi recimo prepira zabrusi: »Pa tudi nikol’ mi ne pride…« To mora biti za moškega precejšen šok.
in o besedi, ki ni konj,
Ena izmed britanskih seks kolumnistk sicer misli, da občasno igranje orgazma ni nekaj tako zelo slabega. Kdaj točno? Kadar se jim ravno ne seksa, kadar imajo skrbi, kadar so utrujene in tako naprej… pa vseeno seksajo.
»Oglasiš se s daljšim aahhhh, pa sta obe srečna, on, ker misli, da ti je prišlo, in lahko tudi sam doživi orgazem, ti pa zato, ker lahko zaspiš,« je napisala. Narobe! To je ena izmed najbolj brezveznih in škodljivih laži. Pa ženske danes kaj manj igrajo kot v preteklosti? Ja. Vsaj to! Še pred desetimi leti naj bi jih stalno, redno ali tu in tam orgazem igralo več kot sedemdeset odstotkov.

  • Share/Bookmark

B.B.Kastelic o…

Ponedeljek, 15. marec 2010

podaljšanem delovnem vikendu.
Vse se enkrat zgodi prvič: tudi to, da minuli petek ni bil dan za moj metek. In prav tako ne sobota in nedelja. Manj zaradi tridnevnega dela, točneje moje »sodniške« vloge pri šovu Slovenija ima talent, veliko bolj pa zato, ker je med mojim sedanjim obiskom v Ljubljani v petek zvečer skoraj preminil moj dobri stari ljubljeni IBM ThinkPad, ki je dočakal že častitljivo starost sedem ali osem let. S strokovno pomočjo sem v soboto rešil vse, kar sem hotel rešiti, in vse, česar nisem shranjeval na zunanji hard drive, čeprav si vedno znova obljubam, da bom to počel sproti, vsaj enkrat na teden, pa tega še vedno ne počnem dovolj redno.
Čas je za nakup novega laptopa in hvaležen bom za kakšen nasvet na temo: rad bi imel najboljšega, sorodnega mojemu »starčku«, s katerim sem bil zelo zadovoljen, vendar za zelo zmerno ceno…
odmevni zaroki,
Medtem ko sem sam na celini, na Otoku odmeva zaroka igralke Amande Redman. Ni pomembno, ali jo poznate, ali ne, ker je v tej »zgodbi« pomembno samo to, da ima blondinka Amanda 52 let, da je še vedno dobra seksi »bejba«, da se bo septembra poročila in da se bo poročila z 38-letnim tipom (sliši na ime Damian Schnabel), s katerim imata že desetletno razmerje, ki sta ga tu in tam za krajši čas prekinjala.
Amanda imajo na Otoku že vrsto let za nekakšno angleško različico Samanthe iz Seksa in mesta, na mlajše moške in seks z mlajšimi moškimi mahnjeno žensko »srednjih let«…
Zadnjič se je o Amandi veliko govorilo pred sedmimi, osmimi leti, ko je bodočega moža Damiana zapustila za leto dni, ker se je zaljubila v dvajset let mlajšega igralca Adama Rayberja, s katerim sta imela leto in pol dolgo vročo afero.
52-letna gospodična Amanda pravi, da je Damian, s katerim sta zdaj neprekinjeno skupaj že štiri leta, »ljubezen njenega življenja« in moški, »ki ji je povrnil vero v ljubezen«.
Med njima je 14 let razlike…
Veliko? Preveč? Njega, čeprav ima 38 ker, razglašajo za njenega »toyboya« (fanta – igračko).
Če bi se 52-letni moški, zlasti slavni, poročil s štirinajst let mlajšo žensko, bi malo kdo imel pripombe, ker se to dogaja pogosto. Berem, na primer, da se bo nekdanji »prijatelj«, 43-letni David Schimmer poročil s svojo angleško bejbo, ki ima dvajset let manj, pa nihče ne trdi, da mu gre samo za seks, kot namigujejo v primeru Amandine navezanosti na mlade moške.
toyboyih,
»Moški – igračke« naj bi bil zadnji… tabu. Tako vsaj trdijo britanske pišoče kolegice zaradi odzivov na pare kot sta Amanda in Damian.
V paru, ki je v novejšem času na Otoku botroval še številnejšim pisnim izlivom, sta 42-letna filmska režiserka Sam Taylor-Wood in njen zaročenec, igralec Aaron Johnson, ki ima 22 let oziroma dve desetletji manj kot Sam. Aaron in Sam že pričakujeta prvega otroka.
Pripombe na njen račun so precej nesramne, posebej, ko sta se z Aaronom nedavno sprehodila po rdeči preprogi medtem ko ni nihče komentiral parov vrste moških srednjih let, ki so jih za roke držale punce, mlajše od Saminega Aarona, čeprav niso bile njihove hčerke ali posvojenke.
Zadnji tabu? Pretiravajo? Ali pa res še nismo sprejeli parov »starejših« žensk in mlajših in mladih moških?
Resnici na ljubo je celo na račun Demi Moore, čeprav je že pet let očitno zelo poročena s petnajst let mlajšim Ashtonom Kutcherjem, tu in tam slišati grdobije. Zlasti o tem, koliko jo stane lepotna kirurgija. Tudi iz Madonne se nekateri radi norčujejo, ker ima skoraj trideset let mlajšega »jebca«. Madonno imajo za »staro pohotnico«, nekaj podobnega pa pripisujejo tudi angleški dizajnerki Sadie Frost, mater štirih otrok, ki je imela razmerja z vrsto mladcev odkar se je ločila od rojaka, igralca Judea Lawa.
Se spomnim še kakšne? Seveda, 52-letne Kim Cattrall, ki so ji očitali, da tudi v osebnem življenju igra seks tigrico Samanthe iz nanizanke Seks in mesto, ko je shodila z 28-letnim kuharjem. Kim, Sadie, Madonni, Demi in tako nazaj nič več ne rečejo gospe Robinson. Po novem so »kaguarke« (ime so dobile po novi ameriški tv nanizanki). To naj bi bile štirideset in več let stare ženske z velikim apetitom po veliko mlajših moških.
V resničnem svetu jih je veliko manj kot v svetu zabave in svetu televizijskih nanizank in filma in (najdalj časa) v literaturi.
privlačnosti »starejših« žensk,
Pred kratkim so na Otoku ponatisnili knjigo »In Praise of Older Women« (avtor je Stephen Vizinczey), slavospev »starejšim« ženskam. To je 36 let stara uspešnica, v katerem glavni junak Vajda zelo podrobno pripoveduje o tem, zakaj so starejše ženske bolj fajn kot mlade ženske. Motijo ga napeta koža na obrazu mladih žensk, in hvali gubice in gube žensk, starejših od štirideset let, ki pričajo o njenih mislih in čustvih.
Zdaj 76 let star pisatelj madžarskega rodu Stephen Vizinczey starejše ženske še vedno hvali tudi kot ljubimke. »Biti mlad moški in imeti odraslo žensko za ljubimko je ne samo seksi, ampak paradiž! O tem govori moj roman. Ženska se začne pri tridesetih in je potem vse boljša!« Stephen tudi trdi, da so ženske, ki so že rodile bolje seksi kot ženske, ki še niso rodile. In tako naprej…
Najbolj seksi pri ženski pa je njena inteligenca!
in o besedi, ki ni konj,
“Veliko bolj logično je, da sta skupaj mlad moški in starejša ženska kot starješi moški in mlajša ženska, ker ima mlad moški veliko več energije in je ženski veliko bolj koristen,« pravi psiholog Oliver James.

  • Share/Bookmark

B.B.Kastelic

Petek, 5. marec 2010

o ženskah (pred osmim marcem),
Spoznal sem veliko žensk, s katerimi sem imel različna razmerja in odnose.
Brez panike, mislim na razmerja in odnose, ki jih ima vsak moški z ženskami od rojstva naprej. Začelo se je z materjo in babicama. Za njimi sem spoznaval ženske kot sorodnice, sosede, prijateljice, sošolke, učiteljice, punce, ljubimke, sodelavke, od šefic do podrejenih in… tako naprej. Nekje vmes sem spoznal prvo in edino žensko kot ženo, ki jo še vedno spoznavam. Zadnjih 19 let spoznavam ženske kot hčerke.
Suma sumarum je to zelo veliko žensk, po katerih lahko z gotovostjo, stoodstotnostjo, sklepam samo eno: da so ženske med seboj zelo različne! Zato sem proti posploševanju, pa naj gre za lepši spol, ali naš, moški spol. Vse bolj proti. Vsi smo unikati in takšni kot smo nismo zato, ker smo moški, ali ženske.
babicah,
Res je, da sta se vloga in položaj žensk v družbi dramatično spremenila, odkar sem spoznal svoji babici, vendar pa sem že po njima lahko sklepal, da so ženske ne oziraje se na svoj podrejeni in neenakopravni položaj v nekdanji družbi v zakonskem razmerju in v družini imele zelo različen položaj.
Ena babica je bila mila, tiha in ustrežljiva, druga je bila odločna, glasna in gospodovalna. Oba dedka sta pridelala po enega nezakonskega sina.
Kaj mislite, katera babica ga je lepo sprejela in katera je poiskala njegovo mater in jo premikastila? Tako sem že v otroških letih v živo spoznaval patriarhat in matriarhat. Oba sta delovala kot Federerjev backhand. To, kar hočem reči, je: vsak si življenje uredi po svoje, ne oziraje se na sicer vse večje vtikanje države in vse bolj nesposobnih politikov v osebna življenja.
šeficah,
Drugo največjo skupino žensk (največjo bom prihranil za življenjepis, če ga bom kdaj upal napisati), ki sem jo spoznal, tvorijo nekdanje in sedanje “šefice”.
Kako so se časi spremenili v prid ženskam! Ko sem delal na RTV-ju v Sloveniji nisem imel niti ene šefice. Urednice tako rekoč niso obstajale.
Na BBC-iju sem štartal pod verigo šefov, ki pa se je v devetdesetih letih spremenila v verigo šefic. Zadnja BBC-jeva leta sem imel nad seboj šefico in dve podšefici. Ko sem sam postal urednik so na uredniških sestankih prevladovale kolegice, ne kolegi.
Tudi zaradi sodelovanja BBC-ija s slovenskimi radijskimi postajami sem imel več opravka z urednicami kot uredniki. Meni je bilo prav, ker imam raje šefice kot šefe, ker so šefi nagnjeni k temu, da z uspešenimi podrejenimi, ki ne potrebujejo ukazov, ali kolegi, radi posredno na različne načine merijo penise.
Tudi zdaj, ko sem neke vrste “one man band”, sodelujem, na svojo srečo, večinoma z ženskami…
osmem marcu,
Praznovanje osmega marca v Angliji je komaj opazno, in posiljeno (glavni ženski praznik je materinski dan, ki seveda izključuje veliko žensk), podobno kot prvi maj, ki ni uradni praznik.
Priznati moram, da nimam lepih spominov na sindikalistično alkoholizirano praznovanje 8. marca v domovini, ki sem jo zapustil preden so tovarišice in tovariši postali dame in gospodje. Večina tistih, ki v Angliji praznuje osmi marec, ga praznuje vse bolj “valentinovsko”, valentinovo pa ignoriram, ker je največji praznik trgovcev, ne pa ljubimcev. Ženskam “podarjam rože” takrat, ko sam začutim potrebo ali željo po tem, ne pa 14. februarja, ali 8. marca.
in o besedi, ki ni konj.
Veliko uporabljate najnovejši seks pripomoček, ki ga imamo pri sebi že kar dolgo? To so naši mobilni telefoni. Kaj dobimo, če združimo seks in pošiljanje sporočil? Na Otoku, kjer to pomeni združevanja “sexa” in “texta” so se spomnili skovanke “sexting”, ki je sodobna različica šminke na ovratniku. Zato pazite, kakšne packarije pošiljate z njimi, predvsem pa jih ne pozabite zbrisati. .
Na Otoku je velika razprava o digitali nezvestobi, ki jo je sprožil moški član lokalno znanega poročenega televizijskega para z dvema majhnima otrokoma. On ji je bil digitalno nezvest s petimi ženskami, ki jim je pošiljal eksplicitna sporočila o tem, kaj bi rad z njimi počel. Njegov predstavnik je dejal, da ni bil nezvest ženi, ker ni spal z nobeno od petih žensk, ki jim je podrobno opisal, na kakšne vse načine bi seksal z njimi. Nekateri pošiljajo (žogobrcar Ashley Cole, na primer) tudi svoje eksplicitne fotke.
Ker sta se ta teden prvič pojavila skupaj v javnosti (on precej plašen), je očitno, da mu je ona odpustila digitalno nezvestobo.
Seveda me zanima, kaj mislite o te vrste digitalni nezvestobi!
Mimogrede – zaradi slovenskih talentov sem spet v Ljubljani, malce zmahan, ker sem vstal sredi noči, da sem ujel Easyjetovo letalo s Stansteada, ki poleti ob štirideset minut po sedmi zjutraj. Vstati sem moram ob tričetrt na štiri zjutraj. Zgodaj vstajam, vendar tako zgodaj nisem vstal že zelo dolgo. Dolga je pot od Wimbledona do Stansteada!
Tokrat sem poskusil nekaj novega: ob četrt čez štiri je prišel pome lokani “radio taksi” (ti so najcenejsši), ki me je odpeljal do postajališča Easybusa na Gloucester Placeu v centru Londona – za v naprej dogovorjeno ceno 28 funtov. Tam sem se ob petih zjutraj vkrcal na Easybusov mini avtobus (vozovnico sem kupil v naprej na njihovi spletni strani in bil prijetno presenečen, ker sem zanjo odštel samo 8,76 funtov). Dobro uro kasneje, ob šestih in pet minut, sem bil (prezgodaj) na Stansteadu. Priporočam! Vsaj za ta jutranji let!

  • Share/Bookmark