Arhiv za April, 2010

B.B.Kastelic o…

Ponedeljek, 26. april 2010

šaljivcih v Foreign officeu

Kdo bi si mislil, da imamo v znamenitem FCO-u (ministrstvu za zunanje zadeve in zadeve britanske skupnosti narodov), tudi šaljivce.

V dokumentu,  v katerem naj bi določili smernice za obisk papeža v Britanijo, ki so mu dali naslov »Idealni obisk bi vključeval…« so – ne ravno najbolj resno – načrtovali, da bi Benedikt XVI. med septembrskim obiskom – med drugim – blagoslovil gejevske poroke, predstavil novo vrsto papeških »Benedikt XVI.« kondomov, odprl nov bolnišnični oddelek za abortus in v, dobrodelne namene, zapel v duetu s kraljico…

»Idealno bi tudi bilo, če bi se papež med obiskom odpovedal svojemu nasprotovanju posvečevanju žensk za katoliške škofe in sporočil, da bo Vatikan »sponzoriral verigo klinik za zdravljenje aidsa,« piše v dokumentu.

Laično bi lahko rekli, da so se avtorji za(je)bavali. Po drugi starni pa dokument omenja tudi pedofilijo v katoliški cerkvi in spolno zlorabo otrok in ocenjuje, da bi se moral papež odločiti za veliko trše stališče do spolnih zlorab, uvesti vročo telefonsko linijo za zlorabljene otroke in odstaviti sumljive škofe. Zunanji minister David Miliband dejal, da je »zgrožen nad predlogi in jih pripisal »orjaški zmotni presoji« odgovornih. Zunanje ministrstvo se je javno »globoko« opravičilo. V njegovi izjavi je rečeno, da gre »očitno za bedast  dokument, ki ne zrcali stališč vlade ali zunanjega ministrstva«, britanski veleposlanik v Vatikanu pa je že obiskal sveti sedež in pristojnim izrazil opravičilo in obžalovanje.
Otoški mediji ocenjujejo, da v Vatikanu vlada vse večje nelagodje zaradi vse več znamenj nedobrodošlosti in odkrite sovražnosti do Benedikta XVI.. Državno posvetno društvo je že pred časom na Downing street 10 prineslo peticijo s podpisi tistih, ki zahtevajo preklic obiska. Med obiskom bo pripravilo proteste. Nekateri svetemu očetu grozijo celo z aretacijo.

papeževi aretaciji,

Najnovejši skupni »projekt« po svetu najbolj znanega para ateističnih intelektualcev, angleškega evolucijskega biologa Richarda Dawkinsa, ki se ga je prijel vzdevek »Darwinov rotvajler«, in angleško-ameriškega pisatelja in novinarja Christopherja Hitchensa, dveh dolgoletnih prijateljev, ki ju druži prepričanje, da je bog zabloda (Dawkins je leta 2006 objavil odmevno knjigo z naslovom »Bog kot zabloda«) in neusmiljeno bičanje katoliške cerkve, je papeževa aretacija.

Dawkins in Hitchens poskušata  po sodni poti, prek angleških sodišč, doseči, da bi Benedikta XVI.-tega med obiskom v Britaniji aretirali in ga postavili na sodišče. Zakaj? Zaradi njegovega – po njunem – »prikrivanja splošno razširjenih spolnih zlorab otrok« v katoliški cerkvi.

Ta projekt, ki naj bi jo izpeljali na podoben način kot so aretacijo nekdanjega čilskega diktatorja Pinocheta, ko je bil na zdravljenju v Londonu, je svetega očeta in Vatikan spravila najmanj v javno zadrego. Čeprav Vatikan trdi, da je papež šef države in zato imun pred kazenskim pregonom, advokat ateistična para Mark Stephens trdi: »Vatikan v mednarodnem pravu ni priznan koz država. Ljudje domnevajo, da je to od nekdaj, pa ni, saj je Mussolinijev konstrukt. Ko je prvič zaprosil za članstvo v Združenih narodih, so ZDA rekle ne. Dobil je status stalnega opazovalca, ne pa polnopravnega članstva.«

Dawkins je marca v Washington Postu napisal članek, v katerem je najostreje kritiziral  papeža kot »pretkanega starega hudobca v halji«, ki je desetletja za zaprtimi vrati zarotniško načrtoval osvojitev papeške krone. Dawkinsov partner Hitchens trdi da vsa papeževa kariera zaudarja po zlu…

in o besedi, ki ni konj

Dawkins je presenečen nad presenečenostjo in celo šokom nad pozivom h kazenskemu pregonu papeža. Edino presenetljivo je, po njegovem, to, da morata k temu pozvati on in Hitchens: »Kje so bile ves ta čas vlade? Kje je njihov moralni značaj? Kje je njihova zavezanost do tega, da so v očeh zakona vsi enaki? Britanska vlada je daleč od tega, da bi se postavila za pravico nedolžnih žrtev katoliške cerkve in pripravlja dobrodošlico temu groteskno pokvarjenemu človeku na uradnem obisku v Britaniji, da bi ta lahko dajal moralne smernice.«

  • Share/Bookmark

B.B.Kastelic o…

Nedelja, 18. april 2010

bruhanju,

Tudi nedelja je… dan za metek.  Zakaj?  Zakaj ga ni bilo v petek? Reševal sem  problem, ki  ga še  nisem rešil.

Spet sem (zaradi talentov) v Sloveniji. Priletel semsem v sredo z Ryan airom v Trst.  Če bi mi kdo v sredo ali kdaj prej rekel, da se danes ne bom  mogel vrniti v London zaradi bruhanja… vulkana na Islandiji bi pomislil, da se mu je poslabšalo! Ali, da me zajebava. Ali kaj tretjega… Pa se je zgodilo natančno to. Do nadaljnega, najmanj do torka, se ne morem vrniti na Otok

Nestvarno je vse skupaj! Kot bi šlo za hollywoodski filmski dizaster o orjaškem pepelnatem še   noblaku, ki ga veter nosi nad Evropo. Zaprl je britanski zračni prostor in večji del evropsklega zračnega prostora. Ko sem zadnjič pogledal, je bilo odpovedanih že 28.000 poletov, in na stotine letal in na sto tisoče ljudi je bilo na »napačnih« letališčih, med njimi 200.000 Otočanov, ki se, kot jaz, ne morejo vrniti na Otok, vsaj po zraku ne…

Kako zelo smo vsi odvisni od letenja! Ste na primer vedeli, da se na britanskih letališčih vsak pojavi pol milijona potnikov! Eden izmed slovenskih prijateljev, ki je obtičal v Britaniji, je domiselno (za te vrste domiselnost moraš imeti tudi denar) rešil problem: kupil se je avto in je na poti v Slovenijo. Predlagal je, da bi se jaz s tem avtom odpeljal v London. Bomo videli…

Svojemu ljubljanskemu prijatelju – taksistu, ki me vozi po mestu kadar sem brez avta, sem za šalo rekel, da bi me lahko zapeljal do Pariza, od tam pa bi šel domov z Evrostarom. »Ni problem. Dal boš za bencin in avtoceste,« je čisto resno odgovoril. Bomo videli…

lažnivih kljukcih,

V četrtek zvečer sem si ogledal prvo »zgodovinsko« televizijsko soočenje šefov vodilnih treh britanskih strank pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo 6. maja.

Zgodovinsko? Samo zato, ker je bilo prvo – pol stoletja po prvem televizijskem soočenju politikov, v katerem sta sodelovala Kennedy in Nixon.

Kakšen dolgčas! Koliko lažnih obljub in sprenevedanja! In – čeprav so časi tako zelo zajebani in nenavadni, Britanija pa verjetno v večjem k… kot kdaj koli prej, skoraj bankrotirana – brez vsakršne vizije.

Boj treh kravat: liberalno demokratsko rumene, konservativno modre in laburistično rožnate (namesto nekdanje rdeče, da ja ne bi kdo pomislil, da je pri laburistični stranki ostalo kaj iz levičarske preteklosti) je dobil nosilec rumene Nick Clegg, katerega dosedanji najslavnejši trenutek je nastopil v intervjuju s Piersom Morganom, ko je dejal, »da ni spal z več kot tridesetimi ženskami«.

Rumeni Nick, ki ga imajo kamere veliko raje kot modrega Davida (Camerona) in rožnatega Gordona (Browna), je imel veliko prednost: njegova stranka je opozicijska že neprekinjenih 65 let. Zato je lahko tekmecema očital, da njuni stranki pred vsakimi volitvami Otočanom obljubita vse živo, in da izpolnita bore malo obljub. In jima, ko sta se pričkala, dejal: več ko se napadata bolj enako zvenita.

Na Otoku je izbruhnila prava Nickomanija. Upam, da se bo obdržala in da bo konec dvostrankarske tiranije laburistov in konservativcev, ki mi gredo oboji že nekam: laburisti so na oblasti že trinajst let, konservativci so bili pred tem skoraj sedemnajst.

Samo še to: naš dragi nesposobni vodja GB je bil videti v soočenju pravi strah zbujajoči hudobec! Po tihem sem si zagrozil, da se bom izselil z Otoka, če bo zmagal na volitvah.

mladih ženskah kot novih moških,

Nekateri so trdili, da je bilo samo  vprašanje časa. Drugi  krivijo Carrie Bradshaw in njene prijateljice. Kaj se je godilo? Ženske naj bi prvič dosegle višje rezultate na “področju”, na katerem so vedno “zmagovali” moški.

Ker sem omenil Carrie in druge junakinje postelj v Seksu in mestu že veste, za katero področje gre. Razikave vse bolj kažejo, da so ženske prehitele moške po številu partnerjev, s katerimi gredo v posteljo (seksat’). Brez panike: ne vse in ne  vsepovsod. Višje rezultate naj bi prve dosegle Britanke mlajše od 22 let, mlade ženske v drugih zahodnih držav pa naj bi hitro dohitevale moške.

Povprečna Otočanka je pred 22-tim letom spala z devetimi moškimi, povprečen Otočan pa s sedmimi ženskami. Hkrati so prehitele moške tudi po nezvestobi. Enkrat več so nezveste. Kljub temu je 99 odstotkov vprašanih dejalo, da bi stalnemu partnerju takoj pokazale vrata, če bi ugotovile, da jim je (bil) nezvest. Raziskava je tudi pokazala, da si ženske želijo še več seksa kot ga dobijo…

Na tem mestu mi je “prišlo”… na misel vprašanje, ali so mlade ženske novi moški?

ljubezni kot povodu za seks,

Drugi izidi raziskave so depresivni. Polovica žensk ni bila zaljubljena v tipa, s katerim je izgubila deviškost. 32 odstotkov jih misli, da ljubezen ni pomemben pogoj za seks. Četrtina pravi, da bi se poročila zaradi denarja, celo 39 odstotkov pa, da bi spale s šefom, če bi jim to prineslo napredovanje.

Lisa Smosarski, mlada urednica revija More, ki je opravila eno izmed raziskav na to temo,  vehementno neofeministično trdi, da je raziskava pokazala, da so današnje mlade ženske seksualno samozavestne. “Po desetletjih, ko so ležale na hrbtu in mislile na Anglijo, so ženske vzele seks v svoje roke in v postelji dobijo, kar želijo. Kaj je narobe s tem?”

S tem ne bi bilo nič narobe, če bi bilo res. Je namerno spregledala vrsto ugotovitev, ki kažejo nasprotno: da mlade ženske spijo z več moškimi, ker v postelji NE dobijo, česar si želijo. Kdo je kriv za to? Predvsem same.

Draga Lisa, veliko mater teh mladih žensk, ki naj bi vzele seks v svoje roke in v postelji dobile, kar želijo, se je imelo precej bolje, ko so ležale na hrbtu (samo, če se jim je tako seksalo) in niti slučajno niso mislile na Anglijo (ali Slovenijo), ampak so uživale. Številne še danes uživajo bolj in večkrat od svojih hčera.

Pohotne Carrie in njene prijateljice iz Seksa in mesta, ki naj bi glamurizirale promiskuiteto in bile slab zgled, nimajo nobenega vpliva na promiskuiteto mladih Britank, ima pa ga glamuriziranje vseh teh mladih krav s prevelikimi umetnimi prsmi, ki so “slavne”, ker se selijo s penisa na penis desetkrat preplačanih nogometnih  “zvezdnikov” in so vzornice preštevilnim mladim Otočankam, ki hrepenijo po bližnjicah do bogastva in slave, da bi postale nove Victorie Beckham. Če je ta samopromocijska pozerska auša vzornica mladim, če polovica teh prvič seksa s tipom, ki ga nima rada, če 32 odstotkov žensk pravi, da ljubezen ni pogoj za seks, če četrtina teh žensk, mlajših od 22 let pravi, da bi se poročile zaradi denarja, 39 pa, da bi spale s šefom, če bi jim to prineslo napredovanje, in če urednica priljubljene revije za mlade ugotovi, da to pomeni, da so ženske vzele seks v svoje roke in da v postelji dobijo, kar želijo, potem je nekaj hudo narobe z njimi, z urednico, s celo družbo…

in o besedi, ki ni konj.

Takole bom rekel: Mlade ženske niso novi moški. Moški niso promiskuitetni zaradi denarja, ali napredovanja, ali česar koli neseksualnega, ampak preprosto zato, ker zelo radi seksajo.

Sploh pa sta za promiskuiteto potrebna oba, moški in ženska. Če ugotovimo, da so ženske bolj promiskuitetne kot moški, to pomeni, da je del moških precej bolj promiskuiteten kot so ženske, in obratno, če pravimo, da so moški bolj promiskuitetni kot so ženske, to pomeni, da je del žensk precej bolj promiskuiteten kot so moški.

Potem pa bodimo pametni in ugotovimo, kdo je bolj promiskuiteten? Sam’ da se zadost seksa.

  • Share/Bookmark

B.B.Kastelic o…

Petek, 9. april 2010

mega zaslužku,

Ne, ne bom spet filozofiral o bankirjih, ali politikih, ampak o tem, kako sem v dveh dnevih izprašil pridno in težko zasluženih 151 funtov za avtomehanika (in potem še 205 za cestninski davek), 160 funtov za računalničarja in 220 funtov za zobozdravnika.

Mislim… v nekaterih poklicih res znajo ceniti svojo uro.

avtomehaniku,

Primer avtomehanika: ko sem hotel na pošti plačati kupiti nov nov “road tax” (cestninski davek – ko ga plačas dobiš papirnati krogec, ki mora biti na vetrobranskem steklu, tako, da se vidi ali si na cesti ali si na cesti (i)legalec, plačati pa ga ne moreš brez dokazila o veljavni zavarovalni polici in tehničnem pregledu, v kolikor je avto starejši kot tri leta), sem se dvakrat razkuril.

Najprej zato, ker mi je sitni gospod na šalterju rekel, da je šel cestninski davek s 1. aprilom gor za 15 funtov in je namesto 190 zdaj 205 funtov. Potem pa zato, ker mi je rekel, ko je elektronsko preveril, ali potrebujem dokazilo o tehničnem pregledu, dejal, da ga dejansko potrebujem, čeprav je avto star dve leti in pol. Ampak, sem mu dopovedoval, poglejte v prometno dovoljenje (pri nas je to velika štiristranska plahta): na njej lepo piše, da sem nov avto registriral oktobra 2007, zdaj pa je april 2010. Tip je dvigal ramena in uperjal kazalec v vsemogočni računalniški ekran.

Bil je 3. april, sobota, ko vladna služba DVLA, ki bdi nad otoškim voznim parkom in cestninskim davkom, ne dela. Tudi v nedeljo ni delala. In v ponedeljek, ker je bil praznik. Pa sem se vozil ilegalno…

V torek sem jih, po petnajst minutnem čakanju na “dolgo nevidno telefonsko vrsto” (klic ni zastonj), dobil na telefon. Ne ravno prijazna gospa z DVLA mi je dejala, da na mojem prometnem dovoljenju lepo piše, da je bil avto narejen decembra 2006 in je torej star več kot tri leta. Kje to piše, sem jo spraševal, ona pa čez čas priznala, da nikjer, se opravičila in dejala, naj malo počakam, da preveri, od kod ji ta podatek. Po nekaj minutah se je vrnila na telefon in vedela, od kod ji ta podatek: sporočil ga je diler, ki mi je prodal avto oktobra 2007.

Meni je to “pozabil” povedati. Lahko se pritožim in zahtevam, da upoštevajo dan prve registracija vozila, je dejala zdaj prijaznejša gospa, vendar te vrste pritožb rešujejo počasi, medtem pa se seveda ne smem voziti… Mislil sem si, da si lahko pritožbo nekam vtakne in sem po praznikih poklical “Jonathana”, ki že veliko let ceneje kot drugi mehaniki skrbi za moj aktualni avto, in ga vprašal, ali lahko poskrbi za tehnični pregled.

Do prihodnjega tedna ne more… “Jonathan!” sem ga prekinil, “danes!” Res ni mogel. Zmenila sva se za četrtek zjutraj. Na tehničnem pregledu je bila problem samo ročna zavora, ki jo je moral Jonathan naštelati. Račun je bil: dve uri njegovega dela sta bili 90 funtov (ja, 45 funtov na uro računa in je precej cenejši od kolegov v velikih, pooblaščenih delavnicah), tehnični je bil 42 funtov (v spominu sem imel okrog 15, 20 funtov), ostalo pa znameniti VAT. Ko sem plačal še cestninski davek, sem bil ob 356 funtov.

Na poti domov sem še tankal. Kaj!? Podražil se je bencin: prvič v zgodovini je en funtov in dvajset penijev (1,3759 evrov). Pa naj grejo v k…. Tankal sem za 40 funtov.

računalničarju,

Dva dni prej nas je prišel na dom dr.prof. Computer, “poceni” računalničar, ki ga je odkrila najdražja, mladi prijazni Turek, ki za razliko od angleških računalniških «doktorjev» računa pol manj, 40 ne pa 80 funtov na pol ure, ja na 30 minut. Prišel je zaradi težav z njenim laptopom in skupnim hišnim desktopom, ki sta oba delala zelo počasi. Pa še nekaj drugih problemov je bilo z njima.

Skratka, opravil je generalno čistko, in odšel domov po dveh urah s čekom za 160 funtov. Osemdeset funtov na uro? Dober zaslužek, ni kaj. Tudi jaz bi ga… imel.

zobozdravniku,

Najbrž mi ni treba razlagati, da je čakanje na zobozdravnika v državnem zdravstvu na Otoku dolgotrajno, pa tudi, da belih plomb na državne stroške ne delajo…

Z mojimi zobmi je vse v redu, k zobozdravniku je šel v sredo starejši sin Adrian. Po dobre pol ure sem bil ob 220 funtov. “Dober” teden, ni kaj: 776 funtov. Zakaj? Zato, ker nekateri znajo ceniti svoj poklic, zaradi skritih davkov, zato, kern a Otoku vlada kultura oderuštva, ker nimam časa sam odpeljati avta na tehnični, ker ne znam popraviti ročne zavore, ker ne znam očistiti računalnika, ker ne znam popravljati zob…

Izbira poklica je zelo pomembna. V to sem se prepričal tudi pri branju današnjega tiska: sindikat Unison, ki zastopa, med drugimi, neučiteljsko osebje angleških kolidžev kritizira letne plače predstojnikov kolidžev, toliko bolj, ker bodo v kratkem odpustili 1.000 članov tako imenovanega pomožnega osebja, v prihodnjih nekaj letih pa še do 7.000.

In koliko so letne plače vrlih predstojnikov na kolidžih? Najvišje so višje kot jo ima  britanski premier: do 184.000 funtov. Zanimivo je tudi to, da so se v zadnjih osmih letih povišale za 40 odstotkov.

in o besedi, ki ni konj,

“Messi, Messi, Messi… MMM: Mali Maestro Messi, Magični Messi, Genijalni Messi, Neustavljivi Messi, boljši od Maradone,  najboljši na svetu, eden izmed najboljših v zgodovini, celo Messi… nogometni Mesija! Z drugimi besedami: ob branju športnih strani britanskega tiska po tekmi Arsenala z Barcelono mi je šlo spet na jok!” (kot ob koncu tekme)

Ko sem se s Popovimi športniki dogovarjal o poročilu, ki sem ga začel s tem uvodom mi je zaradi jeze ušlo: mali argentinski pezde! Občudoval bi ga v vsakem drugem dvoboju. Res je Argentinec in majhen, ni pa pezde, ampak umetnik, vsajo pravo umetnost, tudi v nogometu pa občudujem.

  • Share/Bookmark

B.B.Kastelic o…

Petek, 2. april 2010

velikonočnem musklfibru

Veliki petek dan za veliki… musklfibr. Že dolgo nisem imel takega musklbira kot ga imam danes…

Sinoči sva se s švedskim prijateljem, bankirjem Thorom, dobri dve uri, od tričetrt na devet do skoraj enajstih “klala” in “gonila” na teniškem igrišču, oba zadovoljna in nezadovoljna hkrati, ker sva morala z igrišča oditi – ob enajstih zapirajo njegov (zame predragi) teniški klub – pri neodločenem rezultatu 6:7, 7:6 in 4:4…

Zadovoljna, ker nisva izgubila, nezadovoljna, ker nisva zmagala. Tenis pa neodločen izid!!! To ne gre skupaj, posebej pri tekmovalnih moških samcih.

Thor je zelo napredoval odkar sva zadnjič igrala (enkrat lani jeseni), moje levo koleno pa še vedno ni kar je bilo, pa sva na istem, vendar samo pri tenisu…

Ko sva se peljala domov mi Thor pravi, da ga – letos bo imel štirideset let – očitno daje kriza srednjih let, ker si želi dvosedi športni avto (zdaj ima enega izmed volvov XC in mini coopra s, ki najbrž res nista najboljše zdravilo za te vrste krizo). Ne more se odločiti med mercedesom in porschejem. Kakšna pa je razlika v ceni, vprašam?  Ni tako velika, pravi, približno 20.000 funtov. Mercedes, ki mu je všeč stane dobrih 40.000, porsche, ki ga ogleduje pa dobrih 60.000 funtov.

20.000 funtov ni… tako veliko!?!

Ja, na istem sva definitivno samo pri tenisu: približno enako “dobra” in oba vročično  kompetitivna.

kajenju in seksu,

Oba s Thorom tudi – čeprav sva bila dolgo časa na nikoretkah – spet na pol na skrivaj kadiva, in se pogovarjava, da bi šla skupaj k hipnotizerki, ki trdi, da ne bova nikoli poželela niti ene cigarete več, če naju hipnotizira.

Zadržan sem, ker nisem bil še nikoli pod narkozo, spomnim pa se, da je Eric Clapton, ki jih je uničil po 80 dan s pomočjo hipnoze nehal kaditi čez noč. Spomnim se tudi, zakaj je hotel nehati. Ker je kašljal… med seksom. Jaz ne kašljam!

Thorova draga, lepa danska blondinka, je precej strožnja do njegovega kajenja kot je moja, saj mu je – tako on – zagrozila z ukinitvijo seksa, če ne bo nehal kaditi. Groz(n)a!!!

Največja razlika med nama je v najinih žepih: 20.000 funtov za Thora “ni tako veliko”,  zame pa je to – ohoho! – blazno veliko denarja, zlasti v obodbju življenja, ko imam daleč največje stroške. Tudi zato, ker financiram študij in življenje dveh izmed treh otrok, ki sta se začasno odselila v doma (starejši sin končuje faks v Readingu, hčerka ga je začela v Portsmouthu).

Thor je bankir pri Barclays Capital, jaz pa… se preživljam s pisanjem. Ne vem natančno, domnevam, da Thor zasluži desetkrat do petnajstkrat več kot jaz, skratka veliko… Nikoli nisem bil mahnjen na denar, bi pa enkrat rad poskusil brezskrbno življenje z najmanj desetkrat večjim zaslužkom kot ga imam sam. Me prav zanima, kako je to…

Zato občasno igram loterijo in sem vložil en funt v današnji evroloto, na katerem je danes jackpot trinajst in pol milijonov funtov.

Če bom prihodnji teden na tem mestu pisal s Karibov, potem…

Kakor koli že, Thor je z družino danes navsezgodaj zjutraj odpotoval na velikonočno smuko v Francijo, mi bomo pa doma, v Londonu, v mrazu, dežju, vetru in tako naprej.  Manjkalo nam bo tradicionalno velikonočno druženje s širšo družino in prijatelji v Sloveniji in nekaj dni smučanja, vendar če ne gre, pač ne gre. Vseeno se bomo imeli dobro.

Mimogrede – dva milijona Britancev je včeraj in danes z Otoka pobegnilo pred mizernim vremenom: večina v Španijo, veliko pa tudi na Portugalsko in v Grčijo. Tisti z globjimi žepi so odšli na pravo vročino:  na Karibe, v Mehiko in tako naprej.

mladih simpatijah,

S Thorom sva se spet zbližala, ker se moj ta mali sin Aaron (deset in pol) in njegova starejša hči Smilla, s katero sta sošolca, zelo rada vidita, pogovarjata, igrata skupaj…

Zadnja dva meseca je najmanj vsak petek popoldne ali ona pri nas, ali on pri njih.

To je že tretja sošolka, ki jo Aaron rad vidi, vendar ga je pri Phoebe in Immy, veliko hitreje minilo. O Smilli govori skoraj vsak dan že skoraj eno leto. Ko sta skupaj je tako pozoren in prijazen, da je to naravnost neverjetno.

Primer:  preden pride ma obisk preveri, ali je stranišče čisto, in ali je v njem sveža brisača.  Mislim… veliko starejši švalerji bi se lahko kaj naučili iz njegove pozornosti!.

Phoebina mama s precejšnjo mero ljubosumja trdi, da je Smilla “mala manipulatorka”. Pri desetih letih in pol?

prvem plesu,

Hmmm… Če se spomnim, kako je Aaron lani trpel zaradi nje! Začelo se je aprila lani, ko so učencem njegovega razreda povedali, da bodo šli konec letošnjega aprila za pet dni v počitniški center za  otroke, v katerem bo zadnji večer ples, in fantom naročili, naj v naprej sošolke zaprosijo za to, da bodo njihove soplesalke večera.

Aaron se je takoj odločil za Smillo, vendar je po izdatnih posvetovanjih z menoj na temo, ali bo rekla da ali ne, in kaj «bova” naredila, če bo rekla ne, pogum zbiral vse do julija,  do zadnjega dne šole.  Smilla mu je rekla, da mu bo odgovorila po počitnicah.  Septemebra.

Vsak dan počitnic sva se pogovarjala o tem, kaj bo rekla.  Kaj mu je rekla prvi dan šole, ko jo je spomnil, da mu je dolžna odgovor? Da mu bo povedala čez teden dni.  Čez teden dni je rekla da, vendar je dodala, da ne sme nikomur povedat’.  Bil je srečen, ker je rekla da in nesrečen, ker tega ni smel povedati nikomur.

“Kaj pa, če se bo premislila?” je bilo vprašanje, o katerem sva premlevala veliko dni od lanskega septembra do začetla letošnjega februarja.  Svetoval sem mu, naj jo naredi malce ljubosumno, se več druži in igra s Phoebi.

Delovalo je.  Teden dni po tistem, ko sva zasnovala to taktiko je Smilla (Thor mi je povedal, da je njena glavna svetovalka v teh zadevah njena mama) umaknila prepoved na svoj ja.  Aaron je lahko pred vesoljnim razredom razkril, da bo visoka, pol glave višja blondinka Smilla njegova soplesalka in začele sta se redno obiskovati.  Vse je kolikor toliko premočrtno. Tu in tam Aarona razjezi prijatelj Henry, ki ima v sebi špansko, angleško in ameriško kri (mamica je na pol Angležinja, na pol Španka, oče pa je Američani), ker rine v Smillino družbo, tu in tam pa ga ona dela ljubosumnega. Pred dnevi mu je rekla, da bi ga povabila s seboj na tečaj “uličnega plesa”, pa je tam en fant, ki mu je všeč…

Zgodaj se začne, a ne? Od simpatij do taktiziranja in manipuliranja in razlik med spoloma.

in o besedi, ki ni konj,

Včeraj sem naročil novo knjigo nevropsihiatrinje Louann Brizendine z naslovom The Male Brain (Moški možgani), ki je izšla pri založbi Bantam Press. Leta 2006 sem z zanimanjem prebral njeno knjigo The Female Brain, ki jo še iščem na podstrehi, da bi obudil dobre spomine na ženske možgane.  Preden o obeh kaj napišem na tem mestu,  samo nekaj kratkih odlomkov iz moških možganov, ki so se pojavili v tisku.

“Ko sem prišla na idejo, da bi napisala knjigo Moški možgani, se je skoraj vsakdo enako pošalil: to bo pa zelo kratka knjiga. Ženske imajo moške morda za razmeroma enostavna bitja, vendar pa nič ne bi moglo biti bolj daleč od resnice. Moje klinično delo in raziskave, ki sem jih opravila kot neuropsihiatrinja in profesorica klinične psihiatrije na različnih področjih, od neuroznanosti do evolucijske biologije, so me prepričali, da edinstvena možgansla struktura moških možganov ustvarja določeno moško realnost,  ki je fundamentalno drugačna od ženske.”

In samo še tole.

Profesorica Louann piše, da si moški zaradi “centra za poželenje”, ki ga imamo v možganih ne moremo pomagati, ko pridejo mimo prsate, ritkaste in drugače privlačne ženske. Ta center nas, hočeš, nočeš, avtomatično, “avtopolitsko”, usmeri proti njim…  Za naše možgane so kot barvita ptička (ja, pTička), ki je priletala v naše vidno polje. Številnim moškim se to dogaja vsak dan,  in sicer veliko krat na dan.  Če mislite, da to ni naporno in boleče tudi za nas (spomladi, ko se ženske iznebijo zimske garderobe me vedno boli vrat)… se motite.

Če vašim najdražjim ne bo prav, da pogledate za vsako res dobro bejbo, se zgovarjajte na autopilota, ki ga ni mogoče izklopiti.  Pri moji ne deluje, sodeč po besedah: “Ti bom jaz dala… autopilota!”

  • Share/Bookmark