Arhiv za Maj, 2010

B.B. Kastelic o…

Sobota, 22. maj 2010

opravičilu,

Angleška avtorica nagrajenega bloga, pisateljica, feministka in ljubiteljica veliko seksa z veliko moškimi Zoe Margolis je, berem, sprejela »znatno« odškodnino časopisno-medijske hiše »Independent News and Media Limited«. Tožila jo je zaradi naslova članka, v katerem ji je Independent v usta položil besede: »I was a hooker who became an agony aunt«!

Zoe naj bi torej sama trdila, da je bila pocestnica (vlačuga), skratka ženska, ki se je prodajala za denar…

Idependent je že pred časom objavil »iskreno opravičilo zaradi škode, ki jo je prizadel njenemu slovesu in za zadrego in žalost, ki jo je občutila«. Zdaj je 38-letna Zoe dobila še keš, in novo opravičilo, v katerem tožena stranka poudarja »da Zoe nikoli ni bila prostitutka, ali kako drugače delala v seks industriji«.

Njena zgodba se je zares začela leta 2005, z blogom Dekle enotirnih misli, ki ga je pisala anonimno – kot Abby Lee. Njen edini »tir« je bil seks. Zelo prepričljivo, duhovito in zabavno je opisovala seksualno življenje zelo seksualno aktivne samske mlade ženske v Londonu.

Blog je bralo več kot četrt milijona ljudi, hvalili so ga psihologi in seksologi (ponujal naj bi bogat vpogled v sodobno žensko in moško seksualnost) in dve leti zapored je dobil nagrado za najboljši britanski ali irski blog (2006 in 2007). Iz anonimnosti je trdila, da je feministka, njen blog pa naj bi bil proti-utež dvojnim merilom do moške in ženske seksualnosti.

Leta 2006 je blog objavila v knjigi z enakim naslovom: bila je velik hit! Vse je bilo kul dokler ni eden izmed britanskih dnevnikov razkril identitete avtorice. Zoe je posledice izgube anonimnosti opisala kot nočno moro in pekel. Izgubila je kariero in službo v filmski industriji, težave pa je imela tudi v osebnem življenju.

Samo zato, ker je imela rada veliko seksa z veliko moškimi!? V bistvu ja, kar samo potrjuje grdo staro resnico o dvojnih merilih, ki so se jih spomnili moški: tip je frajer, če (po)brusi veliko žensk, ženska pa pujsa, če se da (po)brusiti veliko moškim.

seks blogericah,

Zoe se je najprej nekaj časa skrivala, vendar se je vrnila na sceno in nadaljevala s pisanjem bloga, tu in tam piše v Guardianu. Piše menda tudi drugo knjigo. Postala je tudi neke vrste občasna predstavnica anonimnih blogeric, ki pišejo o seksu, in nastopila v televizijskem dokumentarcu The Sex Blog Girls.

Najbolj znana med njimi je bila Belle de Jour, ki je opisovala svoje seks pustolovščine dekleta na poziv. Njej se je posrečilo ohraniti anonimnost do lani, ko je prišlo na dan, da je Belle de Jour dr. Booke Magnanti, mlada izjemno izobražena znanstvenica in – med drugim – strokovnjakinja za zdravljenje in raziskovanje raka. Prodajala se je štirinajst mesecev leta 2003 in 2004, blogersko ime pa si je izbrala po Buñuelovem filmu s tem naslovom, v katerem je večno lepa Catherine Deneuve upodobila premožno ženo-gospodinjo, ki seksa za denar, ker ji je dolgčas.

Dr. Magnanti je kot dekle na poziv »delela« za 300 funtov na seanso – sama jih je dobila po 200. Ne spomni se, s koliko moškimi je spala. Med »na ducate in na stotine«…

Njen blog Tajni dnevnik londonskega dekleta na poziv je končal ne samo v knjižni uspešnici, ampak tudi v televizijski seriji – nedavno so začeli snemati že četrto serijo, v kateri Belle de Jour igra angleška igralka, nekoč pevka Billie Piper. Njej in televiziji številni očitajo »glamurizacijo prostitucije«. Prvi intervju z dr. Magnanti ob razkritju njene identitete se je pojavil novembra lani v Timesu (http://entertainment.timesonline.co.uk/tol/arts_and_entertainment/books/article6917495.ece)

Novica o opravičilu Zoe Margolis me je spomnila na štiri knjige, ki imajo posebno mesto na moji knjižnih policah. Avtorice sem razglasil za »čebele«.

Dobro se spomnim, kdaj sem kupil njihove štiri uspešnice: pred dvema letoma (pred razkritjem Belle de Jour), na letališču Stanstead, na poti na počitnice v Španijo. Prebral sem jih v manj kot enem tednu in takrat, poln vtisov napisal tole:

štirih čebelah,

Ne zbirajo medu, se pa veliko medijo. Zaradi seksa. Zaradi zelo veliko seksa. Niso čebele, ampak seks kolumnistka, študentka–profesionalka, dekle na poziv in mlada ženska, ki veliko seksa z veliko moškimi, ker ima »enotirne misli« (samo o seksu).

Končno sem, od prve do zadnje strani, prebral knjige štirih žensk (ponudba je bila vabljiva: kupi eno, drugo dobiš za pol cene, pa sem kupil dve in dobil štiri knjige za ceno treh), ki so opisale svoje svoje seksualne dogodivščine. Za blizu tisoč strani jih je.

Veliko seksa je opisanega. Dobrega in slabega. Brezplačnega in plačanega. Seksa v dvoje in v več kot dvoje. Opisanih je tudi veliko moških. Dobrih in slabih. Seksualno in značajsko. Najbolj sem se zabaval med branjem knjige Sleeping Around Catherine Townsand.

To je podnaslov knjige Američanke Catherine, seks kolumnistke resnega  dnevnika Independent, ki jo plačuje za to, da spi s komer koli hoče in potem piše o tem. V London se je preselila pred nekaj leti, da bi se pridružila svojemu angleškemu fantu, ki pa jo je dva ni po preselitvi zapustil, ker je že imel drugo. Trmasto se je odločila ostati in uspeti s svojim v Ameriki ne posebej uspešnim pisanjem, ki je bilo omejeno na obrekovanja ljudi iz sveta zabave.

Postavna vitka privlačna Catherine je očitno že spala s tako veliko moškimi, da se vseh niti ne spomni. Lani se je predstavila fotografu in z njim klepetala kot bi se srečala prvič dokler je ni spomnil, da sta se že spoznala – tudi horizontalno.

dvojnih merilih,

Knjiga »Sleeping Around« je razmišljujoč opis seksa in moških in obračun z njihovim dvojnimi merili – oni so frajerji, če žensko položijo na prvem zmenku in spijo z veliko ženskami, ženska pa je pujsa, če jim da na prvem zmenku in spi z veliko moškimi.

Že v uvodu opisuje svoj ponesrečeni zmenek s 36-letnem scenaristom, ki jo osvaja. Nenadoma jo vpraša, s koliko moškimi je spala. Presenečena se izmika odgovoru, on pa ji pojasni, da mu je iskrenost pomembna.

»Uganil bom, s šestimi, ali ne,« ji reče, ona pa z nasmehom reče: »Srček, dodaj tej številko eno ničlo, pa boš bližje zadetku.«

Tip prebledi in jo vpraša, ali resni misli, ona pa mu reče, da ne razume, zakaj je tako presenečen, saj se pogovarja z dekletom, ki je bila tisto popoldne na tečaju oralnega seksa in sesala malancano v okviru priprav na pisanje nove kolumne. Tip se ni niti poskušal nasmehniti tej zabavni anekdoti iz njenega delovnega življenja, ampak je plačal račun in odšel v noč.

»V trenutku norosti sem pozabila, da edini »iskreni« odgovor, ki ga moški želijo slišati iz seksualne zgodovine ženske vključuje frazo »ti imaš največjega in si najboljši ljubimec, kar sem jih imela«,« piše Catherine, ki zelo jasno pravi, da ne gre v posteljo z moškimi, ker išče ljubezen.

»Ko grem v posteljo z moškim na prvem zmenku, grem zaradi seksa in prav ničesar drugega,« trdi Catherine, ki je kot odprta knjiga. Deviškost je izgubila pri petnajstih, prvi orgazem je doživela pri devetnajstih, odkar živi v Londonu pa skoraj ni seksa, ki ga ni poskusila: od fantastičnega seksa do tako slabega, da je hotela pobegniti, od seksa, med katerim je bila privezana na posteljo do seksa z ženskami, od seksa s prijatelji do seksa s popolnimi tujci, od skupinskega do analnega seksa in seksa s pritlikavcem.

fuku kot novi pisateljski niši

Catherine in preostale tri avtorice v seksu ne odkrivajo Amerike, odkrile pa so novo sodobno žensko pisateljsko nišo, ki je povsem drugačna od romantike ali erotike ali pornografije. Seksa ne olepšujejo, ampak  ga zelo natančno opisujejo. V njihovem primeru je je tako mnogovrsten, da velika večina ljudi o njem vse življenja samo sanja.

Cilj te vrste pisanja je pravovernost. Avtentičnost. Ali še bolje: zelo točno, brez krancljanja opisujejo ne kako se ljudje ljubijo, ampak kako ljudje fukajo, saj ima seks, vsaj dober veliko manj skupnega z ljubljenjem kot ga ima s fukanjem, pa naj se še tako sprenevedamo. Poleg tega je vsem štirim avtoricam skupno to, da preprosto rečeno, to zelo rade počnejo. Tudi edina profesionalka med njimi, ki je med študijem delala v zelo lepo urejenem in zelo dobro organiziranem bordelu.

močnem nagonu,

»Vedno sem imela močan seksualni nagon. Že od najstniških časov. V moji družbi nikoli nismo mislili, da je s tem kaj narobe. Moji moški prijatelji so mi pripovedovali o seksu na prvih zmenkih in priložnostnem seksu in nikoli nisem mislila, da je to kaj slabega. Zakaj ne bi smele ženske početi enako? Bistra sem, zabavna, dovolj privlačna. Zakaj bi me oviralo dejstvo, da lahko spravim melancano v grlo (felacijska tehnika legendarnega globokega grla)?« se sprašuje Catherine, ki zase pravi, da je feministka in da pooseblja prevladujoči užitkarski, pustolovski, eksperimentalen in vesel odnos do seksa v današnji generacije žensk, starih od dvajset do trideset let.

Velika večina bralk jo hvali, češ, hvala bogu, da si nekdo upa to povedati, sem že mislila,da sem samo jaz takšna.

Catherine si moški, ki slabo opravijo v postelji, za vedno zapomnijo. Tudi zato, ker jim podari svojo najljubšo knjigo Iana Kernerja She Comes First (Njej mora najprej priti), posvečeno najpomembnejšemu zlatemu pravilu seksa, ki bi se ga morali držati vsi moški.

Tudi profesionalka gospodična S, ki je napisala knjigo Spovedi delovnega dekleta – o svojih bordelskih izkušnjah študentke, ki se je preživljala s seksom – hitro prizna, da ima močan nagon. In ne samo tega.

»Več ko seksam, bolj si seksa želim. Nimam ga za odvisnost. Prej razvajenost. Vsakdo ima kakšno pregreho. Moja je pač seks. Na nek način sem podobna športnikom: seks je moj šport, ki ga obožujem,« pravi miss S, ki tudi piše, da bi morali ljudje opraviti s stereotipiziranjem prodajalk seksa.

»Opravičujem se, ker bom pokvarila medijski stereotip prostitutk: nikoli me ni spolno zlorabil noben član družine ali kakšen od nekdanjih fantov. Nikoli nisem jemala mamil, alkohola, kadila ali kako drugače delala škodo sama sebi. Imam tudi čudovito zasebno seksualno življenje.«

veliko denarju za veliko seksa

Najbolj znana od štirih knjig je Intimne pustolovščine londonskega dekleta na poziv, ki je nastala na podlagi spletnega bloga mlade avtorice s psevdonimom Belle de Jour. V razliko od gospodične S, se je ona odločila za prodajo seksa, ker kot diplomiranka ni mogla najti pošteno plačane službe, s katero bi lahko plačevala najemnino za stanovanje v Londonu, ker je dan za dnem iskala službo, noč za nočjo pa besno masturbirala, ker ima močan libido, ni pa imela prave volje za pravo razmerje z moškim.

Na kariero dekleta na poziv je prvič pomislila, ko je zašla v postelji s starejšim, lepim in bogatim parom svobodnega duha, ki sta ji za dve urno prijetno seksualno druženje dala veliko denarja. Ideja, da bi prodajala seks je nezadržno zrasla tudi po vsaki zavrnjeni prošnji za službo. Ko se je začela prodajati je odkrila zase idealno službo: veliko je seksala in veliko je zaslužila.

in o besedi, ki ni konj.

»Ali to, da kar naprej mislim na seks pomeni, da je z menoj kaj narobe? To je vprašanje, ki si ga postavljam dan za dnem. Prav gotovo vse ženske ne mislijo kar naprej na kavs? Je splošno razširjeno žensko pogledovanje v moška mednožja? Ali večina žensk ocenjuje fukaške sposobnosti vsakega moškega, ki ga sreča? Ne vem, pa bi rada vedela. Začenja me skrbeti, da sem neke vrste čudakinja: sem zato, ker imam tako enotirne misli, drugačna od drugih žensk?« se v svoji knjigi Dekle z enotirnimi mislimi sprašuje avtorica Abby Lee. Bojim se, da je to nekaj, o čemer velika večina žensk raje ne govori, kaj šele piše.

Odgovor je skrit med njimi, prepričan pa sem, da večina žensk ni nič drugačna od večine moških, ki veliko in zelo veliko mislijo na seks. In to je zelo dobro: seks se ne začne v postelji in med nogama, ampak v… glavi.

  • Share/Bookmark

B.B.Kastelic o…

Sobota, 15. maj 2010

dobrem političnem šovu,

Med dvema seansama šova Slovenija ima talent sem za štiri dni odletel v London, da bi bil priča do zdaj najboljšemu šovu političnih talentov – po letu 1997. Takrat je bil zmagovalec mladostni Tony Blair, novolaburistični mesija, ki me je tako »nategnil« s svojimi talenti (darom govora, nasmehi, telesno govorico), da sem krajši čas res verjel, da so lahko politika in politiki drugačni kot sem bil prepričan do tedaj.

Kaj hočem, premagal me je optimizem…

Skoraj bi se mi spet zgodilo, ko sem spremljal dolgotrajni, petdnevni porod prve britanske koalicijske vlade in potem dan po poročni noči prvakov konservativcev Davida Camerona in liberalnih demokratov Nicka Clegga romantično tiskovno konferenco mladoporočencev na vrtu Downing streeta 10.

Enako visoka sta, skoraj enako vitka (David je nekaj več), podobni pričeski in obleki imata in če ne bi imela različnih strankarskih barv, David modro in Nick rumeno, bi pomislil, da sta brata. Britanski kolumnist z najostrejšim desničarskim jezikom je njuno predstavo in njuno razglasitev »nove politike« pospremil celo z besedami »Nova politika? Prej Brokeback Moutain« in pripisal: »V tej Brokeback Moutain zaljubljenem stilu je David Heath Ledger, Nick pa Jake Gyllenhall, ki sta sedla na konja za dolgi rok (pet let naj bi trajal koalicijski dogovor)!«

Nova politika? Mladoporočenca, ki sta si pred volitvami veliko grdega zmetala v glavo – prvič tudi trikrat pred televizijskimi kamerami, obljubljata nekaj najbolj neverjetnega (za politike): prednost bosta dala narodnemu, ne pa strankarskim interesom.

Prave stvari govorita, na pravi način in – res sem večni optimist – in rad bi jima verjel, da bo njun zakon prinesel nekaj novega v (britansko) politiko, ki mi jo je novi laburizem s svojim večnim spinom, spletkami, intrigami in lažmi še bolj priskutil politiko.

V vsakem primeru pa me veseli to, da mi ne bo več treba gledati Browna in njegovih posiljenih nasmehov, zlasti pa njegovega pribočnika Mandelsona, ki mora biti eden izmed najbolj pokvarjenih politikov na svetu.

Bojim pa se, da nove politike ni. Je samo stara, ki se ponuja na novo – že odkar je nastala. Strinjam se z enim izmed »milijonov« poznavalcev, ki je rekel, da je »nova politika veliki romantični nesmisel«.

manjkajočih ministricah,

V novi britanski koalicijski vladi so samo štiri ministrice, vse konservativke, med njimi pa prva muslimanka, 39-letna baronica Warsi, ki je bila – po »zakoncih« Davidu in Nicku – najbolj fotografirana članica vlade.

Nova polika ostaja stara politika najmanj po tem, da ostaja moški šport. V novem parlametu je sicer spet več žensk: število poslank se od volitev do volitev povečuje. Leta 1979, na primer, ko je ta železna Margaret Thatcher postala premierka, jih je bilo samo 19 oziroma samo trije odstotki. Njihovo število je dramatično poskočilo leta 1997, s prihodom Blaira in »Blairovih bejb« kot so rekli tega leta celo 101 izvoljeni laburistični poslanki. Konservativnih poslank je bilo samo trinajst, liberalno-demokratske pa samo tri. Vseh poslank se je nabralo za 18,2 odstotka.

Trinajst let kasneje, po treh volitvah, je samo 3,8 odstotkov več poslank oziroma 22 odstotkov: 48 konservativk, 81 laburistk in 7 liberalnih denokratk. Dedcev je dobrih 500.

Vedno sem mislil, da so političarke boljše in bolj poštene od politikov. Potem pa se je lani na Otoku zgodil škandal s poslanskimi izdatki, in sem se premislil: številne so bile celo bolj pokvarjene in bolj domiselne pri zlorabah in molži izdatkov, po čemer lahko sklepam samo eno: da politika pokvari večino ljudi!

dveh bratih, dveh fantih zlatih, ki se rada imata,

Ker se vse enkrat zgodi prvič: prvič v britanski politični zgodovini se bosta za položaj strankarskega šefa – za thanks god izpraznjeni Brownov položaj laburističnega vodje – med drugimi potegovala dva brata: David in Ed Miliband.

Prvi starejši Miliband je bil do nedavno zunanji minister, ki ga je mikalo, da bi spodnesel Browna pa ni imel jajc za to, drugi mlajši (in veliko lepši) Miliband pa je bil bolj tihi minister za energetiko.

Prvi se je prijavil David M., ki je dejal, da je prepričan, da bo njuna bratska ljubezen preživela, če se bo tudi »tamau« brat prijavil za kandidata. Kaj tako lepega že dolgo nisem slišal: »Zelo odkrito in iskreno sva se pogovarjala, ker se imava rada kot brata. Bratska ljubezen bo preživela, ker je bolj pomembna od politike!« Mislim, res lepo…

Ko se je, je Ed M. dejal, da je »dolgo in globoko« razmišljal, ali naj konkurira starejšemu bratu. Prepričan pa je, da bo družina Miliband kljub njuni dirki za laburistični prestol ostala trdna.

David bo letos julija star 45 let, Ed pa jih bo imel decembra 41.

in o besedi, ki ni konj.

O malokom se zadnje čase tako veliko govori kot o slavnih pumah (kaguarkah), kot pravijo (zaradi ameriške tv serije) ženskam nad štirideset let, ki imajo rade veliko mlajše moške in seks z njimi.

Najbolj slavna para  te vrste sta Demi Moore (47 let) in Ashton Kutcher (32), Madonna (52) in njen Jesus (24).

Tudi na Otoku je vse več (pa še vedno ne veliko) njunih vrstnic je, ki se poročijo z veliko mlajšimi moškimi in zbujajo zavist med vrstnicami, ki se večinoma držijo vrstnikov ali starejših tipov.

Najnovejša nizozemska raziskava pa žal kaže, da si s tem morda kopljejo prezgodnji grob. Zakon z veliko mlajšim moškim naj bi škodoval njihovemu zdravju in krajšal njihovo življenje. Mlajši ko je, manj let dočakajo…

Prav nasprotno pa moški z mlajšimi ženami dalj časa živijo kot z ženami, ki so vrstnice ali starejše od njih. Mlajša ko je žena, dalj časa živijo…

Raziskovalci ne omenjajo tistega, na kar ste morda najprej pomislili (seks), ampak večjo pripravljenost mladih žensk, da lepo skrbijo za starejše partnerje, kot je pripravljenost mladih moških, da bi skrbeli za starejše partnerice…

Sam mislim, da je v moškem primeru tako bolj zato, ker morajo moški z mlajšimi ženskami narediti veliko več zdravega za to, da lahko vzdržujejo tempo (tudi ljubezenski) veliko mlajših partneric.

  • Share/Bookmark

B.B.Kastelic o…

Petek, 7. maj 2010

obešenem parlamentu,

Pa so mimo volitve  na »mojem« Otoku, ki sem jih – zaradi talentirane Slovenije, delno pa tudi zaradi islandskega vulkanskega pepela – preživel na celini, natančneje v Trnovem v Ljubljani, kraju svoje mladosti, kjer sem lahko vsak dan, dan za dnem, ob večerih pred teve spremljal in se čudil slovenskim domačim politično-tajkunskim dramam, ki jim ni videti ne konca ne kraja, in njihovem akterjem (kakšen ravs in kavs in kaos!), posebej tistim, ki mi morali sedeti na varnem, da bi bili Slovenija in Slovenci varni pred  njihovimi mahinacijami in pohlepom.

Volilne pravice v Britaniji žal nisem izkoristil, ker sem se prepozno prijavil za pisno glasovanje, Britanci pa so se danes zbudili z novico o tem, da imajo »obešeni parlament«. Ni tako dobra klot zveni.

Če bi volil, bi – prvič volil – liberalne demokrate (potem ko sem štirikrat zapored volil laburiste) in bil razočaran, saj so ga na volitvah v bistvu »popušili«, kljub drugačnim napovedim in kljub briljantnemu sodelovanju njihovega šefa Nicka Clegga v prvih televizijskih soočenjih, po katerih je izbruhnila prava »Nickomanija«, ki se je zadnje dni kampanje res polegla.

Kaj se je zgodilo?

Namesto nasmejanega zmagovalca pred črnimi vrata Downing streeta 10, ki smo ga vajeni jutro po volitvah, je pred njimi sedma sila, za njimi pa še vedno poraženec Gordon Brown, ki utegne – oh, groza vseh groz! – tam celo ostati…

Možno je, da bo luzer ostal na oblasti.

o spanju z enim, zbujanju z drugim,

Britanci niso mogli iz svoje kože, spet so podlegli dvostrankarski tiraniji, in se odločali predvsem za konservativce in laburiste.

Številni so nasedli namigoma, laburističnemu »pejte spat z Nickom Cleggom in zbudili se boste ob Davidu Cameronu« in konservativnemu »če boste šli v posteljo z Nickom Cleggom, boste zjutraj v njej našli Gordona Browna«.

Svoje je – spet – opravil večinski volilni sistem, v katerem zmagovalec pobere vse, tudi, če je dobil en sam glas več od tekmeca. Eno zgodbo pripoveduje število dobljenih poslanskih sedežev, drugo število odstotkov glasov, v kateri so ta kratko spet potegnili liberalni demokrati.

To, da so ga »popušili« pri osvajanju poslanskih sedežev, ne pomeni, da ne bodo

Odločilno vplivali pri nastajanju naslednje vlade.

povolilni zmedi,

Kakšen je prvi občutek, ker bomo na Otoku dobili obešeni (viseči) parlament, kot – tega izraza so se lahko spomnili samo Britanci – pravijo parlamentu brez stranke z absolutno večino, ki bi ustanovila večinsko vlado in že danes prevzela vajeti oblasti?

Da bomo šli kmalu, verjetno že jeseni, spet na volitve. Že danes se začenja politično barantanje vodilnih strank o uradni ali neuradni koalicijski vladi.

Ko bo končano, pa se bodo začela neskončna pričkanja politikov, ki se bodo končala z razpisom novih volitev.

Cameron, ki mu do večine 326 poslancev (v 650-članski poslanski zbornici), manjka preveč glav, da bi jih dobil do konca preštevanja glasov (v tem trenutku jih ima 287, 89 več kot v sedanjem parlamentu, neprešteti pa so glasovi v še 49 volilnih okrožjih) pravi, da so laburisti izgubili pravico do vladanja.

Brown, katerega laburisti so opravili veliko bolje kot je kdor koli pričakoval ali napovedoval in so na solidnem drugem mestu (v tem trenutku z 240 poslanci, 83 manj kot v sedanjem parlamentu), se ne strinja, saj je že dejal, da je »njegova dolžnost, da igra svojo vlogo pri tem, da bo Britanija imela močno in stabilno vlado«.

Nedvomno zelo razočarani Clegg, ki je pričakoval podvojitev libdem sedežev (trenutno jih ima 51, šest manj kot v sedanjem parlamentu), je trenutno bolj tiho, vendar njegov trenutek pride, ko ga bodo začeli snubiti v koalicijo.

koalicijskih scenarijih,

Nič ni še dorečeno, in še sami politiki zmedeno odgovarjajo na vprašanje, kaj pa zdaj, vse pa kaže, da se namerava Brown še naprej oklepati oblasti in Downing streeta 10. Prva poteza bo zelo verjetno njegova: poskusil bo ustanoviti koalicijo z liberalnimi demokrati, če bodo skupaj nabrali večino 326 poslancev.

Clegg v kampanji ni nasprotoval takšni koaliciji, vendar jo je pogojeval z Brownovim odstopom. Če ta ne bi odstopil sam, ga utegnejo »odstopiti« ministrski kolegi. Pogojeval jo je tudi z nadomestitvijo večinskega volilnega sistema s proporcionalnim.

Če se ne bi pogodili, bi priložnost za sestavo vlade dobil zmagovalec Cameron, ki ima več opcij: ustanovitev manjšinske konservativne vlade ob dogovorjeni neformalni podpori manjših strank, ali liberalnih demokratov, ali ustanovitev čisto prave koalicije z liberalnimi demokrati (ta bi bila po številu poslancev najmočnejša), če bi stranki odkrili kompromis o Cleggovi zahtevi o odpravi večinskega volilnega sistema, ki ji večina konservativcev najodločneje nasprotuje.

Proporcionalni sistem imajo za recept za politična pričkanja, neučinkovite vlade in politično  nestabilnost, čeprav je večinski sistem skregan s pravo demokracijo.

Volilna udeležba je bila višja kot navadno (dobrih 65 odstotkov), predvsem zaradi strahov pred neodločenim izidom volitev in politično nestabilnostjo, ki niso nepovezani s podobami grškega kaosa in britanskim proračunskim primanjkljajem – ta bo še letos največji v Evropski uniji, celo večji od grškega.

in o besedi, ki ni konj,

A veste, zakaj so britanske volitve ob četrtkih. Razlog je zelo britanski: tradicija! Volitve naj bi bile ob četrtkih, da ne bi prihajali na volitve preveč pijani. Ta tradiciji temelji na teoriji, da so nekoč Otočani dobivali plače ob petkih, in je bil četrtek zadnji dan v tednu, ko so še bili trezni.

  • Share/Bookmark