Arhiv za kategorijo 'nekategorizirano'

B.B.Kastelic o…

Petek, 16. oktober 2009

izbiri poklica,

Ne spomnim se niti enega otroka, od časov, ko sem bil sam otrok in najprej hotel biti – v naslednjem vrstnem redu: zdravnik (po prvi smrti, ki sem jo doživel v širši družini), slikar (ko so mi v Kekcu objavili prvo risbo), roker (ko sem se dokopal do svojega prvega albuma Stonesov Aftermath), ginekolog (ko sem  odkril, da obstaja ta poklic) in igralec (ko sem statiral v Hladnikovem filmu Ko pride lev) – ki bi na vprašanje, kaj bi rad bil, ko boš velik, slišal odgovoriti: “Politik!” ali “Bankir!”

Zakaj ne? Ker so otroci nedolžna, poštena in nepokvarjena bitja?

Ker je, ko sem se spravil k temu pisanju, desetletni sin Aaron ravno odhajal v šolo in me, kot vedno objel, sem ga po dolgem času vprašal, kaj bo, ko bo velik?

“Nogometni zvezdnik,” je dejal (pri Arsenalu seveda).

“Zakaj pa ne bi bil politik, ali bankir?” vprašam.

Z zgražanjem odgovori, da niti slučajno. In gre…

Doma res sliši precej slabega o obojih. Ne samo iz mojih ust, ampak tudi s televizijskih zaslonov. Napaka?

Morda bi mu moral hvaliti oba poklica, ga spomniti na to, kako fajn se imajo baje nenadomestljivi in večni (kot prostitutke in vohuni) prvi in drugi, pa na primer na to, da so se britanski poslanci v ponedeljek vrnili v parlament po skoraj treh mesecih poletnih počitnic, med katerimi so se številni ne samo “izležavali” v svojih in najetih vilah v sončnih krajih, ampak tudi – za visoke honorarje – tezgarili v Cityju in v gospodarstvu.

Ali pa ga moral spomniti na to, da so prijatelji – družina, katere poglavar je bankir pred nekaj tedni z gotovino kupili počitniško stanovanje v Španiji, ali da bodo med uslužbence banke, pri kateri dela, konec leta razdelili za več kot 15 milijard nagrad?

Ne morem srečnemu desetletnemu otroku mešati glave… Naj še kakšno leto uživa v želji, da bi postal nogometni zvezdnik. Če bi mu uspelo, na primer v angleški vodilni (premiership) ligi, bi lepo zaslužil: od 70 do 150 tisoč funtov na teden…

Si predstavljate, kako udobno bi lahko človek živel s takšno plačo, tudi, če bi bila letna, in ne tedenska? Raje ne… Piši naprej, Kastelic, in delaj po deset in več ur na dan.

udarjenih politikih in bankirjih,

Pišem naprej: oboji (poslanci in bankirji) so bili ta teden spet na udaru. Oboji zaradi pohlepa. Politiki, točneje: večina izmed 645 poslancev, zaradi minulega, bankirji zaradi obnovljenega pohlepa (napovedujejo, da bo najmanj 80 odstotkov bankirjev konec leta dobilo enake nagrade kot leto prej).

Reklamo poslanskemu poklicu bi lahko delal tudi s velikodušnim sistemom poslanskih izdatkov, ki ga bodo res kmalu zamenjali (novi gotovo ne bo tako “dober” kot je bil stari, dvomim pa, da bo slab).

Po starih pravilih, na primer, so britanski poslanci vsako leto lahko – med drugim – zahtevali do 24.000 funtov za vzdrževanje drugega (poslanskega) doma, do 22.193 funtov za poslansko pisarno v svojem volilnem okrožju in do 10.400 za “komunikacije” (spletne strani, pošto, pisane potrebščine in podobno). Za hrano, na primer, so lahko – brez potrdil – zahtevali 500 funtov na mesec. In številni so mesec za mesecem, leto za letom, vsak mesec pojedli točno za 500 funtov.

“Izdatkovni rekord” je lani postavil laburistični poslanec Eric Joyce, ki je imel za 187.334 funtov izdatkov, kar je skoraj trikrat več kot je osnovna letna poslanska plača (64.000). Samo za potne stroške je zahteval in dobil 40.637 funtov (drugi največji popotnik med poslanci). Vsega skupaj deset poslancev je do zdaj imelo več kot 171.000 funtov letnih izdatkov…

Pustimo stare junake škandala. Novi junak je konservativni poslanec David Wilshire, ki mora biti ne samo ekstra pohlepen, ampak tudi ekstra pokvarjen in ekstra predrzen, da je z naslova poslanskih izdatkov (tistega dela, ki je namenjem zaposlovanju osebja in pisarniškim izdatkom) v petih letih plačal 105.500 funtov podjetju Moorlands Research Services.

Njegov “problem” je, da je naš dragi vodja GB spomladi, ko je Telegraph razkril škandalozno molžo in zlorabe velikodušnega sistema poslanskih izdatkov, naročil “pregled izdatkov v zadnjih petih letih”, ta pa ugotovil, da je to podjetje last gospoda poslanca in njegove punce.

begu iz politike (pred roko pravice),

David je golijatsko kršil eno izmed osnovnih pravil sistema poslanskih izdatkov, po katerem poslanci “ne smejo imeti finančnih dogovorov, ki bi utegnili sprožiti obtožbo, da so se oni ali nekdo, ki jim je blizu, okoristili z javnim denarjem”.

Z drugimi besedami: David je davkoplačevalce osleparil za 105.500 funtov. In kaj bo naredil? Na naslednjih volitvah ne bo več kandidiral za poslanca, pravi. Kot številni drugi namerava ob naslednjih volitvah pobegniti iz politike. Bo pobegnil tudi pred roko pravice? Ne bi smel.

V omenjem pregledu so ugotovili, da bi moralo približno 600 poslancev v javno blagajno vrniti približno milijon funtov (175 jih je že po spomladanskem izbruhu krize prostovoljno vrnilo skoraj pol milijona funtov) samo zaradi pretiravanja z izdatki, ki naj bi jim imeli s čiščenjem in vrtnarjenjem…

In kako so se odzvali? Galamili so, bentili, grozili z advokati, ker dvomijo v zakonitost te zahteve, ker je preglednik izdatkov sir Thomas Legg retrospektivno uvedel letni maksimum (eden je to ocenil kot “zanikanje naravne pravice”): 2.000 za čiščenje in 1.000 za vrtnarjenje. Zato bo moral tudi naš drag vodja GB vrniti dobrih 12.000 funtov, člani konservativne vlade v senci skupaj blizu 40.000 funtov in tako naprej…

Kako čisto so morali imeti doma in kako lepi so morali biti njihovi vrtovi!

Najprej so ti debelokožci, ki ne poznajo sramu, z veliko galamo prepričljvo pokazali, kako samouvenne so bile molža in zlorabe sistema izdatkov, pa tudi, da jim še vedno ni potegnilo, da imajo Britanci poln k. njihovega pohlepa in sleparskega oportunizma.

Očitno niso dojeli, da jim je preglednik sir Thomas Legg naredil veliko uslugo, ko se je spravil na sumljive male izdatke kot so izdatki za čiščenje in vrtnarjenje, in ni drezal v veliko večji packarije.

Kot na primer? Veliko poslancev je z “izdatki” opremljalo tudi prvi dom, tako, da je izmenjenje prijavljalo naslova prvega in drugega doma. Največji greh je morda prodaja prvih domov kot bi bili drugi domovi, saj so se v tem primeru poslanci izognili plačilu davka od dobička kapitala pri prodaji nepremičnine. Liberalni demokrati trdijo, da je finančni minister konservatvne vlade v sence George Osbourne na ta način spravil v žep 55.000 funtov.

Z galamo so priklicali nadse zahteve po tem, da vrnejo tudi denar, ki so ga ”zaslužili” z nepremičninskimi špekulacijami. Ker so nekateri “mutili” tudi s stanovanjskimi posojili in pri prodajo “poslanskih” stanovanj jih utegne nekaj končati tudi za rešetkami. Prav bi že bilo!

Jezni Sir Thomas je poslancem zagrozil, da bodo morali s potrdili dokazati, da so plačevali res samo obresti, ne pa tudi glavnice, pa tudi, da niso drugih domov prijavljali za prve, preden so jih prodali, da bi se izognili plačilu davka. Poučeni pravijo, da je bilo zlorab toliko, da bodo poslanci, če bo sir Thomas uresničil svojo grožnjo, morali vrniti do do 96.000 evrov na (poslansko) glavo.

Vodja liberalnih demokratov Nick Clegg ga je pri tem najodločneje podprl in zahteva, da bi podrobno preučili tudi zlorabe pri posodobaljanju in opremljanju hiš in stanovanj, če so poslanci menjavali naslove prvega in drugega doma, in imeli izdatke z obema.

nepremičninskih špekulantih,

“Dober” primer je finančni minister Darling, ki je, na primer, celo štirikrat zamenjal naslova prvega in drugega doma in lepo opremil oba, ko sta igrala vlogo drugega doma.

Enako “dobra” je tudi nekdanja notranja ministrica Jacqui Smith, ki je prostovoljno vrnila 10 funtov za porniča, ki naj bi jih gledal samo njen mož, in 88 penijev za čep za umivalnik, ne bo treba vrniti več kot 100.000 funtov, ki jih je zapravila za opremo družinskega doma, ki ga je razglasila za drugi dom, medtem ko je sobo v sestrini hiši v Londonu razglasila za svoj glavni dom, ker je dokazala, da je več noči preživela v sestrin sobi.

Kaj bo gospa Eleanor Laing iz konservativne vlade v senci, ki bi bila številke dve v pravosodnem ministrstvu, če bi na volitvah zmagali torijci? Eleonor se je izognila najmanj enemu zakonu in s tem prihranila 180.000 funtov.

Kako? Zelo preprosto. S pomočjo davkoplačevalcev je kupila in opremila ne samo eno, ampak dve “drugi” (poslanski) stanovanji v dragi westminstrki četrti, ki ju je prodala kot prvo (družinsko) stanovanje, za katerega ne plačaš davka. Ker je stanovanji prodala s skupnim dobičkom milijon funtov, so izračunali, da je, ker ni plačala davka, spravila v žep omenjenih 180.000 funtov.

Kar vse naj bi bilo po pravilih igre, če jih ne bodo zaradi galame prav tako retrospektivno spremenili. Čeprav od gospel Laing še nihče ne zahteva vrnitve tega denarja, se je na jezo v svojem volilnem okrožju odzvala s “sorry” in napovedjo, da bo dala 25.000 funtov v dobrodelne namene.

In ker riba pri glavi smrdi… Kaj pa naš dragi vodja GB, ki vedno pridiga svojo visoko osebno moralo? GB mora vrniti 13.277 evrov. Veliko so mu čistili in vrtnarili. Blizu 7.000 evrov je dal bratu, ki naj bi plačeval skupno čistilko.

Pri GB-ju je bolj zanimivo vprašanje, ali je kot finančni minister in potem kot premier res potreboval drugi dom, saj v prvih domovih (kot minister na Downing streetu 11, kot premier na Downings streetu 10) že dvanajst let živi zastonj in ima zelo malo kakršnih koli osebnih stroškov. Komaj je postal premier, že je svojo hišo na Škotskem namesto stanovanja v Londonu prijavil kot svoj drugi dom, s katerim je imel kar precej stroškov, čeprav ga je malo kdaj obiskal.

Bolj ko poslanci brcajo, bolj vsi vrtajo po njihovih izdatkih in bolj ti smrdijo. Pojavljajo se tudi zahteve, naj denar, ki so ga neupravičeno zahtevali, vrnejo tudi tisti poslanci, ki mislijo ob naslednjih volitvah pobrisati iz politike.

Številni so se konec tedna pomirili in vse več jih je bilo, ki so napovedovali vrnitev denarja.

Ta škandal je zelo umazal vse parlamentarne stranke in veliko večino poslancev. Številni se zgovarjajo na “poštene” zmote in napake, napačno razumevanje pravil, nejasnosti v pravilih in podobno, ki naj bi jih zavedlo. GB pravi, da je “potrebno vse te ločiti od nečesa, kar bi lahko imenovali korupcija” in napovedal, da bodo najhujši grešniki končali na sodišču.

Bolj verjetno je, da bodo končali v Cityju. Med svojim prijatelji bankirji in v nadzornih svetih podjetij.

in o besedi, ki ni konj,

“That was an accidental overclaim,” se je razmeroma novi predsednik britanskega parlamenta, torijec John Bercow odzval na zahtevo, da mora vrniti 978,51 funtov, ki jih zahteval preveč, ko je zahteval povračilo obresti stanovanjskega posojila za drugi dom. Accidental overclaim? Po naključju je napisal prevelik zahtevek in kolegom ponudil še eno upravičilo za sleparije.

Zakaj sem tako zatežil s politiko in malo manj z bankirji? Delno zaradi velikega odmeva na pisanje o ženskih naravnih in umetnih prsih, s katerimi smo na Otoku obsedeni. Na celini je, kot vse kaže, precej drugače.

  • Share/Bookmark

B.B.Kastelic o…

Petek, 9. oktober 2009

melonah in bazukah,

“Boob boost … average size of implants requested is now 300cc,” obvešča dobre tri milijone kupcev (in več kot pet milijonov bralcev) današnji najbolj priljubljeni britanski tabloid Sun, ki zanje spretno kombinira kratka jasna ponavadi desničarska stališča za vsakdanjo rabo o vseh vročih temah, od politike do športa z legendarnimi “page three girls”, ki se že približno 35 v samih hlačkah nasmihajo bralcem na tretji strani, seks in drugimi škandali in športom (zlasti nogometom).

Boob boost? Povečanje joškov.

Sun je danes opozoril na nekaj, kar bi lahko golemu očesu morda ušlo: Britanke, ki se odločajo za umetno povečavo prsi, se odločajo za vse večje prsi. Leta 2002 so si jih povečevale za povprečno 240 kubičnih centimetrov, zdaj si jih za 300, kar je 25 odstotkov več

(http://www.thesun.co.uk/sol/homepage/woman/health/health/2674628/Breast-enlargement-operations-alert.html)

Lepotni kiururgi jih opozarjajo, da lahko prevelike prsi povzročijo težave, od povešanja do gubanja in poškodb tkiva. Eden izmed njih je za Sun izjavil: “Ljudi poskušamo izobraziti, jih prepričati, da veliko ni najboljše!”

To je nova priložnost za vprašanje, ali so na Otoku res tako množično in veliko bolj obsedeni z ženskimi prsmi kot so drugod, ali pa gre samo za večjo medijsko obsesijo, posebej dela tiska, katerega uredniška politika se vrti okrog “boobs”, zlasti ta velikimi.

Samo v današnjem Sunu sem na hitro odkril pet “člankov”, v katerih imajo glavno vlogo… boobs.

Ti joški so naravni!

(http://www.thesun.co.uk/sol/homepage/features/2674594/Take-a-good-look-at-Mother-Natures-boobs.html)

Največja hita Geri Halliwell

(http://www.thesun.co.uk/sol/homepage/showbiz/bizarre/2673310/Geri-Halliwell-sparkles-in-same-dress-she-wore-to-2002-Oscars.html)

Prvakinja Big Brotherja Sophie se sleče

(http://www.thesun.co.uk/sol/homepage/showbiz/tv/2673483/BB-champ-Sophie-Reade-strips-down.html)

Kandy Rain: “Nikoli več se ne bom slekla!”

(http://www.thesun.co.uk/sol/homepage/showbiz/tv/x_factor/2674593/Kandy-Rain-will-never-strip-again.html)

Broadova nekdanja se pokaže

(http://www.thesun.co.uk/sol/homepage/sport/cricket/2673857/Broads-ex-flashes-outside-off.html)

Glavna je seveda “tretjestranska” zakladnica, v kateri je danes novinka 22-letna Rhian iz Manchestra

(http://www.page3.com/)

Najboljša zelo velika dokaza za morebitno posebno britansko obsedenost sta že vrsto let na legendarni Jordan, britanski joškovni ikoni

(http://www.celebsdb.com/images/ma6koeet.jpg)

Ker je sicer zelo vitka sem jo vedno gledal kot bi verjetno gledal fičota z mercedesovimi žarometi. Nekoč je imela ravno prav veliki zelo lepi “fičovski” dojki, s katerimi pa se je izgubila v morju deklet s tretje strani. Ko si je dala narediti velikim melonam podobni velikanki je zaslovela in resni obogatela. In ne samo to.

narodnem bogastvu,

Bralci tabloidov so Jordanine pred časom razglasili za eno izmed desetih narodnih bogastev. Ko je konec leta 2007 oznanila, da se poslavlja od njiju, je Sun, ki jima je vrsto let sledil, kamor koli ju je Jordan zanesla in kjer koli ju je razglalila, Otočane pozval, naj se “poklonijo in izrazijo spoštovanje državni ikonski instituciji, ki jo bo Britanija kmalu izgubila”.

Nosilka legendarnih najbolj slavnih in najbolj dobičkonosnih umetnih prsi v Britaniji naj bi si jih dala radikalno pomanjšati. Morda. Še vedno ima ogromni.

Nekaj odlomkov iz mojega pisanja o tej temi:

Otoške domišljije ne vzburjajo samo velikanke. Ko so paparazzi manekenko Kate Moss, ki jih rada razkazuje, čeprav ima miniaturni (dobro pozna psiho naroda) poslikali zgoraj brez na karibskih počitnicah, je bila to kljub majhnosti zelo velika novica.

Ko se je Igralka Liz Hurley pojavila v novi nenavadni obleki z globokim dekoltejem, ki je naredila njene sicer vsem dobro znane prsi še večje in še privlačnejše kot ponavadi, smo lahko prebrali, da je ena izmed “breast-looking” britanskih zvezdnic prikazala svoje “premoženje”. Ne “best-looking” ampak “breast-looking” oziroma “prsogledih”.

In kaj se je zgodilo? Liz je bila potem veliko krat v tej obleki, sam pa sem se spomnil zelo stare izjave njenega nekdanjega dologoletnega zaročenca Hugh Granta, da ima Liz “verjetno najboljše joške v Londonu”. Oba, Liz in Hugh, potrjujeta otoško obsedenost s prsmi?

Po vse globjih dekoltejih posegajo tudi televizijske voditeljice – ne samo pred kamero, ampak tudi v svojem javnem družabnem življenju. Je presenetljivo, da so najbolj prsate med njimi, tudi najbolj priljubljene, čeprav niso ne najlepše ne najboljše voditeljice?

Celo med poslankami je vse več takšnih, ki posegajo po dekoltejih, da bi opozorile nase in nekaj jih je že sprožilo kritiko samooklicanih varuhov visoke morale.

vrnitvi odpisanih,

Na Otoku vedno najdejo “prsni” pogled. Najnovejši in najboljši primer je bila vrnitvena koncertna turneja najbolj uspešne britanske ženske skupine vseh časov Spice Girls. Ja, imajo prsi, vendar, kako bi jih lahko povezali z njihovo na srečo samo začasno vrnitvijo na sceno? Nič ni bolj enostavnega: izvedli so raziskavo javnega mnenja o tem, katere ima najboljše boobs (joške). Mimogrede – zmagala je Geri Halliwell…

Prav spremljanje povečevanja in zmanjševanja prsi Geri Halliwell, ene izmed tistih žensk, ki najprej shujša in se zredi v prsi, je bila posebna britanska tabloidna mini obsesija. Ko je opustila pretiravanje z dietami, zaradi katerih so njene prsi skoraj izginile, in se prvič pojavila v javnosti s jedrimi prsmi, so tabloidi “praznovali” z naslovi kot je bil “Vrnitev odpisanih”.

Ko je britanska igralka Denise Van Outen shujšala v pripravah za nastop v mjuziklu Chicago je imela opazno manjše prsi in tabloditi so jo nemudoma preimenovali v Denise Van Shrunken (“skrčeno” Denise). Nič, povezano s prsmi slavnih žensk, ne uide medijski pozornosti.

Priljubljenost “fantovskih revij”, tako imenovanih lads magazines, kot so mednarodna FHM ali samo britanskih Loaded, Nuts in Arena povedo veliko o obsedenosti s prsmi, ki so na strani za stranjo, od slavnih do neslavnih, od velikih do še večjih.

o umetnem povečevanju,

Prav tako so zgovorni podatki o številu Otočank, ki se odločajo za povečanje prsi. Od leta 1993, ko so začeli uradno beležiti ta podatek, do konca leta 2008, si jih je dalo samo v Britaniji (ne povečavo gredo tudi v vrsto drugih držav) povečati več kot 140.000 Otočank. Lani se je njihovo število povečalo za rekordnih 30 odstotkov – za dodatnih 8.439. Recesija niti mal one vpliva na lepotno kiururgjo, ki je vse večja in donosnejša “industrija”, saj se obeta novo rekordno leto lepotnih operacij, med katerimi je še vedno najbolj priljubljena povečava prsi. Med novostmi, ki jih ponujajo zadnjih nekaj let pa se

je najbolj povečalo število operacij za “preoblikovanje in ožanje vagin”. Lani naj bi opravili “na stotine” teh operacij.

Logično je, da se je v zadnjih letih dramatično povečalo povpraševanje po nedrčkih z velikimi košaricami. Po najnovejših statističnih podatkih o prodaji nedrčkov, imajo Britanke največje prsi v Evropi.

Zakaj tako veliko umetnih povečav? Številne Britanke si same želijo večjih in velikih. Glavna razloga, ki jih navajajo, sta: povečanje samozavesti in želja po “ultimativnem telesu za na plažo” (beach body).

Številne ustrežejo tudi želji svojih moških. Ker se počasi bliža božič, največji britanski nakupovalni “praznik” – povečanje prsi postaja iz leto v leto vse pogostejše darilo, zanjo in zanj. In že so se pojavile božične “razprodaje” in “posebne ponudbe” izvajalcev povečav prsi.

Ker sem ravno omenil praznike – ne poznam nobene druge države, v kateri bi praznovali “National boobs week”, Državni teden joškov. Celo v britanski armada in policiji se vse več vojakinj in policistk odloča za povečanje prsi. Zakaj? Če nimajo velikih, ali vsaj opaznih, naj bi jih nesramni tovariši imeli za lezbijke.

Zahodni moški smo večinoma, od doktorjev znanosti do zidarjev, vsepovsod obsedeni z prsmi, si jih vsepovsod zavestno in podzavestno ogledujemo (moški in joški!). V živo in na vse mogoče druge načine (internet, revije, televizija, kino). Prsi so največkrat “komentiran” del ženske anatomije. Posebej izstopajoče, kar so vedno velike. Prsi nas seksualno vzburjajo na pogled. Posebej večje, ali velike. Vzburjajo nas tudi misli o tem, kaj bi delali z njimi.

Britaniji prsi, posebej zelo velike, tudi stalna tema humorja in humoristov. Prav ti so si izmislili celo vrsto izrazov zanje, kot so knockers (knocker je tolkač), bazookas (bazooka je točno to, bazuka) in melons (melon je spet točno to, melona). Za britanski humor velja: večje ko so dojke, bolj so smešne! Je to samo samo dokaz obsedenosti z prsmi? Povsod ni tako.

o moških “dojenčkih”,

Spominjam se članka o številnih kulturah, v katerih dojke nimajo nobene seksualne vloge. Antropologinja, ki je delala v Maliju, je lokalne ženske z dojenčki, ki so vedno zgoraj brez, da se lahko njihovi dojenčki dojijo po svoji mili volji, spraševala, ali vedno, da so moški na Zahodu obsedeni z ženskimi prsmi.

Vprašane so izbruhnile v smeh, ki se zlepa ni polegel in je znova izbruhnil, ko je ena izmed njih dejala: “Hočete reči, da se moški vedejo kot dojenčki?”

Strinjam pa se z britanskim zoologom Desmondom Morrisom, ki je v knjigi Gola opica (o ljudeh) napisal, da “sta razvoj in dizajn ženskih prsih služila predvsem seksualnosti, manj pa materinstvu”.

Morris tudi trdi, da so se prsi razvile v sprednjo rito, da bi seksualno privlačile moške, ko so ljudje postavili na noge in prenehali seksati samo od zadaj.

Kaj pa glavno vprašanje? Je velikost pomembna? Ali večje, velike in orjaške prsi, posebej umetne, njej ali/in njemu zagotavljajo dober/boljši seks?

Eden izmed razlogov za to, da se tako številne Britanke odločajo za umetno povečavo so trditve številnih Britank, ki so si jih dale povečati, da se je njihovo seksualno življenje dramatično izboljšalo.

To, kar je zares žalostno pri celi zadevi pa so posledice medijskih obsesij z (pre)velikimi prsmi, s popolnimi telesi (ki jih delajo še popolnejše digitalno), s slavo in z bogatenjem/denarjem.

Vse preveč mladih Britank misli, da je glavno, da so lepe, joškate (vse mlajše hodijo na povečave) in da se dobro dajo dol’, ker lahko tako ujamejo slavnega in bogatega žogobrcarja, vsaj za eno noč (če ne kaže, da bodo postale nove Victarie Beckham), in še same zaslovijo, vsaj za nekaj minut, ko tabloidom za nekaj stofuntov prodajo zgodbo o tem, koliko krat jih je in s kolikšnim… Vrečko, prosim!

in o besedi, ki ni konj.

“Nikoli ne bi mogel biti ženska. Ostajal bi doma in se ves ljubi dan igral s prsmi!” so legendarne besede, ki jih hollywoodski komik Steve Martin izrekel v filmu LA Story (iz leta 1991).

  • Share/Bookmark

B.B. Kastelic o…

Petek, 2. oktober 2009

o evropskem projektu,

Irci naj bi na današnjem popravnem referendumu vendarle pokazali, da so dobri Evropejci in glasovali za lisbonsko pogodbo, ki so jo junija lani zavrnili…

V prvem komentarju na moj članek v današnjem Dnevniku je bralec napisal, da je ta pogodba dokaz, da v EU ni demokracije (drugega ni napisal). V EU seveda je seveda vse premalo demokracije, vendar je bo ta pogodba prinesla več, ne manj, že zaradi zelo preprostega razloga: ker bo Evropski parlament imel več besede kot jo ima zdaj!

Zanimivo bi bilo vedeti, koliko Ircev ali Britancev ali Slovencev ali katerih koli drugih državljanov EU – vključno s politiki – pa naj hvalijo ali kritizirajo to pogodbo, ki naj bi omogočila primerno delovanje 27-članske EU, jo je prebralo? Ste jo prebrali? Sem jo prebral jaz?

Je to sploh pomembno? To, kar je pomembno, vsaj zame, je, da je Evropa z EU (brez notranjih meja in z možnostjo, da živiš in delaš kjer koli v EU) neprimerljivo boljša kot bi bila Evropa brez EU.

Največji problem EU je v tem, da so si jo prilastili politiki in birokrati, ki sedijo v Bruslju, Strasbourgu in drugod, in da jo številni temu primerno obravnavajo ne samo kot hvalevreden politični projekt, ki ne sme/ne more propasti, ampak tudi kot zasebno podjetje za osebno bogatenje na račun evropskh davkoplačevalcev. To ni zanje nič novega: na EU ravni počnejo to, kar počnejo številni politiki na državnih ravneh.  Škandalozni izdatki britanskih poslancev, ki so letos privreli na dan v vsej svoji “veličini” so ultimativni dokaz tega, kaj najbolj zanima večino politikov…

Ker sem že dolgo zagrizen Evropejec, in dober Evropejec, sem v imenu evropske ideje, ki sem jo kupil že v časih “Evrope zdaj”, pripravljen potrpeti to, da evropsko idejo prevelik del politikov in birokratov instinktivno zlorablja.

Meni osebno ni bolj zoprnega profila politika kot je evroskeptični nacionalistični desničar! Če je zraven še ksenfob, kar velikokrat je, je vrhunec zoprnosti. Na Otoku jih ni tako malo. Najbolj zoprni med njimi so, vsaj v Britaniji, so tisti, ki jim je uspelo priti v Evropski parlament, da bi «kao» od znotraj rušili EU ali vsaj izsilili britanski izstop iz EU. Jim je kaj hudega? V enaki meri se mastijo kot evroentuzijasti.

o najbolj zoprnem lordu,

Ko se je oktobra lani iz Bruslja v London predčasno vrnil britanski komisar EU za zunanjo trgovino Peter Mandelson se je na njegovem obrazu pojavil velik nasmeh. Še zdaj ga ima! Velik, samovšečen, narcisoiden, domišljav in zadovoljen nasmeh nekoga, ki so mu vse sekire popadale v med… Dvakrat sem ga v zadnjem letu poslušal in gledal govoriti z novinarji pred Downing streetom 10. Mislim, tip se ima zares zelo rad. Obožuje se.

Kako se ne bi nasmihal! Tony Blair, ki ga bomo kot vse kaže imeli za prvega predsednika EU (ja, vem…)  je Mandelsona poslal v Bruselj, ker ga po dveh nečastnih odstopih iz vlade ni mogel v tretje imenovati za ministra, čeprav ga Mandelson razglaša za svojega najboljšega prijatelja.

Prvič je odstopil po manj kot petih mesecih, ker je, ko je kupoval razkošno hišo v modnem Notting Hillu v Londonu “pozabil” komur koli omeniti, da mu je dal ministrski kolega – milijonar brezobrestno posojilo – 373.000 funtov v gotovini, ki ga ni odplačeval.

Deset mesecev kasneje ga je Blair vrnil v vlado. Na ministrskem položaju je zdržal dobro leto: v drugo so ga obtožili, da je indijskemu milijarderju zrihtal britanski potni list v povračilo za milijon funtov donacije za izgradnjo razvpite milinejske kupole. Kasnejša raziskava je sicer pokazala, da “ni naredil ničesar neprimernega…” Raziskave v Britaniji, ko gre za politike, so rade… take.

Kakor koli že – ko je odšel v Bruselj je moral odstopiti kot poslanec. Tam se ne bi mogel imeti bolje. S seboj je imel svojega dolgoletnega brazilskega bojfrenda, veliko je potoval in se družil z milijonarji in milijarderji, celo tudi tako sumljivimi kot je ruski strah zbujajoči aluminijski oligarh Deripaska.

Iz Bruslja ga je nazaj v London povabil naš dragi zamerljivi vodja GB, ker je bil v morju težav, v katerih je potreboval pretkanega svetovalca, čeprav tako rekoč nista govorila od leta 1994, ko je Mandelson v bitki Blaira in Browna za laburistično krono podprl Blaira. Baje sta se pobotala v dobri uri odkritega pogovora.

Ker Mandeson ni (bil) poslanec ga ni mogel vrniti v vlado, ne da bi ga prej imenoval v lordsko zbornico. Mandelson je tako najprej postal lord, potem minister za poslovne zadeve in kmalu tudi prvi minister in neuradni GB-jev namestnik, in nenadoma se – kot ta teden na laburističnem kongresu – ta prebrisani tip, ki je vedno najbolj skrbel predvsem za svojo in Blairovo rit, leto po vrnitvi v London, iz katerega je odšel osramočen, Britancem ponuja kot patriotski politik, ki je tako nepogrešljiv, da bi bil pripravljen – v dobrobit Britancev – sodelovati tudi z vlado konzervativcev, če bi ti prišli na oblast.

To je namignil pred laburističnim kongresom, na katerem je toplo pogledal GB-ja (ta mu je prikimaval in mu vračal tople poglede) in mu izpovedal lojalnost za vsako ceno.

Na kratko: nenadoma naj bi bil lord Mandelson najpomemnejši oblastni politik v Britaniji, ki naj bi GB-ju šepetal, kaj in kako. V domačem tujem jeziku bi rekel: “Ne mogu da ga smislim!”

Žalostno! Kako zelo žalostno! Spet sem se odločil – zaradi GB-ja in lorda Mandelsona, ki ne razumeta, da sta del problema ne pa del rešitve laburistov – na naslednjih volitvah voliti kogar koli drugega kot laburiste.

Do zdaj mi ni uspelo…

o razlogih (ženskih) za seks

Zakaj ženske seksajo? Nesmiselno vprašanje? Kakor ga koga…

Ameriška psihologa Cindy Meston in David Buss, ki sta lani opozorila nase z raziskavo, v kateri sta naštela celo 237 razlogov za to, da ženske seksajo, sta napisala knjigo, v kateri sta pokomentirala vse te razloge. Knjigi sta dala dolg naslov: “Zakaj ženske seksajo: razumevanje seksualne motivacije – od pustolovstva do maščevanja (in vse, kar je vmes)”.

Veliko je nenavadnih razlogov zaradi katerih se ženske odločajo za seks. Dva sta omenila že v naslovu: zaradi želje po posteljni pustolovščini in zaradi maščevanja, in sicer moškim, pa tudi ženskam.

Nekatere pravijo, da gredo s kakšnim moškim spat’ zaradi vljudnosti, nekatere pa zaradi hvaležnosti: moški jih povabi na večerjo, je prijazen in pozoren, in enostavno nimajo srca, da jim ne bi dale telesa.

Nekatere sežejo po moškosti namesto po tableti proti glavobolu. Nekdanji izgovor je postal povod za seks!?! Aha.

Veliko jih seksa s svojimi partnerji zato, da ti ne bi hodili seksat’ drugam. Precej jih seksa z možem zaradi “zakonske dolžnosti”. Še nekaj najbolj zanimivih izmed 237 razlogov, zaradi katerih gredo ženske v posteljo z moškmi, s katerimi si v bistvu niso želele seksati: dolgočasje, osamljenost, potrebnost, želja po priljubljenosti, radovednost (želele so vedeti, ali je dober v postelji), jeza (na stalnega partnerja), pijanost, mamila in tako naprej…

Še nekaj odgovorov: ker je bilo enostavneje iti do konca kot se umakniti; ker sem hotela dobiti službo/povišico/ napredovanje; ker sem hotela pozabiti bivšega; ker ima veliko denarja; ker je tako inteligenten; ker so me prijateljice dražile, da se ne bom upala; ker sem hotela razdreti njegovo razmerje; ker nisem znala reči ne; ker mi je ponudil denar; ker sem hotela biti prijazna; ker me je prisilil…

Tud pravi, klasični razlogi so: od njegove seksualne privlačnosti do njene zaljubljenosti.

in o besedi, ki ni konj,

Tri o umazaniji.

“Hvala bogu, da so me vzgajali kot katolika. Zame bo seks vedno umazan,” je prijavil John Waters.

“Umazana knjiga je malo kdaj prašna.”(neznani avtor)

“Če moški govori umazanije ženski je to spolno nadlegovanje. Če ženska govori umazanije moškemu je to 3,95 dolarkev na minuto.” (neznani avtor)

  • Share/Bookmark

B.B. Kastelic o…

Petek, 25. september 2009

pijanem seksu,

Nepričakovano pa logično nadaljevanje razmišljanja o angleško-britanski (ne)kulturi pitja: rezultati nove raziskave o tem, v kakšnem “stanju” seksajo Britanke (mislim, da nikjer na svetu ne opravijo toliko raziskav kot na Otoku, tudi o seksu).

Verjetno najbolj šokanten rezultat te raziskave (spraševali so 3.000 žensk, starih od 18 do 50 let) je: povprečna Britanka, ki je spala z osmimi moškimi, je z najmanj petimi prvič spala zato, ker se ga je napila.

Še bolj žalostno je, da se dan kasneje niso mogle spomniti niti imena enega do dveh od teh petih moških.

In kaj boste rekli na ugotovitev, da dvajsetina Britank (v šestdesetmilijonski državi so to milijoni) ni še nikoli seksala povsem trezna. Zakaj ne? Menda zato, ker ni zadovoljna s svojim telesom, ki ga trezna ni pripravljena razgaliti pred seksualnim partnerjem.

Če popijejo pa se ne samo slečejo, ampak so tudi bolj avanturistične v postelji. Skoraj polovica (48,5 odstotkov) raje seksa, kadar je po malem pijana, tričetrt vprašanih pa jih pravi, da tudi z možem ali fantom raje seksajo pod vplivom alkohola, ker jim “pomaga, da se iznebijo zadržkov” in postanejo “divje v postelji”.

Partnerstvo alka in seksa ni nič novega in mnogi neabstninenti, ki imajo za seboj spodobno seks kilometrino, so se že prebudili – v primeru moških – ob ženski, ki je niso prepoznali, in/ali ženski, katere imena se niso spomnili, in/ali ženski, ki je bila prejšnji večer veliko lepša.

Zgodi se ti lahko celo, da se ne spomniš, ali si ali nisi seksal, kar je najboljši dokaz nesmiselnosti pijanega seksa. Trezni seks je veliko boljši. Ne samo zato, ker se ga spomniš. Marsi kakšna ženska, ki je preveč popila, ima težave z doseganjem orgazma, marsi kakšnemu moškemu, ki preveč popije, pa zadeva izvisi.

Nova je velika količina alka, ki ga ženske pijejo kar tako, pa tudi zato, da bi se odločile za seks.

Novo je tudi neverjetno in nerazumno veliko pomankanje samozavesti treznih žensk, v tem primeru Britank, ko so z moškim gole. Ne bom prvič trdil, da vzburjen moški, soočen z golo žensko, s katero ve, da bo seksal, še daleč ni detajlist. Z drugimi besedami: zaradi gozda (golega ženskega telesa) ne vidi drevja (morebitnih dejanskih ali namišljenih “felerjev”). Poleg tega ne morejo biti pretirano kritični: koliko moških s popolnim telesom poznate?

Največjo krivdo za pomanjakanje gole samozavesti – v času, ko sta glavni “vrednoti” bogastvo in slava – nosi medijska obsedenost s slavnimi ljudmi in, v okviru te, s popolnimi slavnimi ženskami, ki so zaradi razcveta lepotne kirurgije še popolnejše. Na fotkah pa so, oh in sploh, “najpopolnejše”, saj številne izboljšajo tudi digatalno, kar bi morali, v dobro najstnic, ki največ berejo “milijon” revij o slavnih,

enostavno prepovedati, saj ima vse več najstnic zato kup namišljenih in nepotrebnih problemov, zaradi katerih prihaja do bizarnih odločitev nespametnih staršev – ne morem pozabiti Britanke, ki je hčerki za osemnajsti rojstni dan podarila “injekcije botoxa”, za 21-ti rojstni dan pa ji obljubila povečanje prsi, čeprav nima majhnih. Ko bo zares polnoletna mora imeti res velike prsi? Bolno!

Zanime me tudi, kaj mislite o 38-letni prsati švedski materi in njeni devetnajstletni bolj ploski hčerki, ki sta bili v začetku tega meseca sočasno na deveturni operaciji, med katero so jima kirurugi “zamenjali” prsi. Operacija naj bi 100-odstotno uspela, 38-letna mama pa je izjavila: “Pri mojih letih ne potrebujem več tako velikih prsi. Z možem sva srečno poročena!” Saj to ne more biti res! Pa je.

o neposiljenih “žrtvah posilstva”,

Po že povedanem o pijanem seksu ni presenetljivo, da je med domnevno posiljenimi ženskami, vsaj na Otoku, vse več žensk, ki vpijejo posilstvo, ko se… streznijo.

Najboljši ali najslabši primer te vrste je primer lepe seksi plavolase britanske študentke in honorarne lapdancerke Cinzie Sannino, ki je leta 2006, stara 18 let, štiri mlade moške obtožila kolektivnega posilstva. Četverici, ki je trdila, da je ona dala pobudo za seks orgijo in v njej entuzijastično in aktivno sodelovala, grozilo do 10 let zapora.

Namesto njih je v zaporu – obsojena na 6 mesecev – končala Cinzia, ker je grdo lagala dokler niso na sodišču predvajali 4-minutnega videa, ki ga je z mobilcem posnel eden izmed obtoženih.

Na posnetku je zelo pijana zelo profesionalno plesala striptiz, objemala in tresla prsi in rito (»odlomke« so objavili v tabloidih) pred nosovi četverice in povsem gola zelo jasno pozivala navdušeno publiko, naj jo »zadovolji«. Potem ko je seksala z vsemi štirimi in so ti obležali in zaspali je ob sedmih zjutraj poklicala policijo in prosila za prevoz domov.

Ko ji je dežurni povedal, da policija ni taksi služba, se je zjokala in trdila, da je žrtev kolektivnega posilstva. Kmalu so se vsi štirje znašli v priporu, v katerem so ostali 36 ur. Na koncu je Cinzia priznala laži, umaknila obtožbo, se sama znašla na zatožni klopi in postala prva kaznovana neposiljena »posiljenka«.

o praženju,

Štirje bedaki, ki so vinjeno Cinzio odpeljali iz lokala, v katerem se jim je odkrito ponujala, nimajo biti na kaj ponosni. Morda jih je premalo v hlačah, da bi samostojno zadovoljili žensko. Niso pa posiljevalci.

Morda so hoteli samo posnemati slavne in druge sobedake iz nogometnega sveta, ki so bili v preteklih nekaj letih večkrat v središču medijske pozornosti zaradi te vrste seksa, ki so ga razglasili za roasting. Praženje, ja. Ker si je več nogometašev podajalo žensko kot kos mesa, jih je to spomnilo na podajanje pražene nedeljske pečenke (Sunday roast).

Posiljevalec tudi ni Warren Blackwell, ki so ga izpustili iz zapora, potem ko se je izkazalo, da je ženska, ki ga je obtožila posilstva, še pet moških pred njim lažno obtožila, da so jo posilili. Zaradi njene laži je tip odsedel tri leta, sama pa zaradi zapletene zakonodaje ostaja anonimna.

Spmnim se tudi primera Otočanke, ki je moškega, s katerim je sicer prostovoljno preživela noč, obtožila, da jo je posilil, »ker se zaradi pijanosti ni spomnila, ali je pristala na seks«, pa ženske, ki je možu hotela prikriti nezvestobo z dvema moškima v eni noči tako, da ju je obtožila posilstva. In tako nazaj…

Posilstvo je nekaj izjemno gnusnega, posiljevalci pa bolniki, ki bi jih morali veliko strožje kaznovati kot jih, neposiljene »posiljenke« pa ne delajo škode samo moškim, ki jih lažno obtožijo posilstva, in spravijo v vse vrste težav, ampak tudi pravim žrtvam posilstva, odnosom med spoloma in – seveda! – seksu.

Ne vem, kaj se je zgodilo z eno izmed najbolj bizarnih idej novolaburistične vlade, ki je pred približno dvema letoma predlagala, da bi uvedli neke vrste formular o pristanku na seks, ki bi ga ženska podpisala pred seksom. O tem, ali bi ga morali podpisati tudi njuni priči, se ni govorilo, ker je predlog izginil brez sledov. Kam smo (skoraj) prišli, kaj?

in o besedi, ki ni konj,

“Pijane bejbe mislijo, da sem ‘vroč’”, je imel na svoji majici napisal zelo grd tip.

“Pitje mi nudi čudovito opravičilo za to, da počnem to, kar me resnično veseli: ‘spajanje’ z debelimi kosmatimi dekleti.” (Ross Levy)

“Poznal sem moškega, ki se je odpovedal kajenju, pitju, seksu in ‘bogati’ hrani. Bil je zelo zdrav vse do dne, ko je naredil samomor.” (Johnny Carson)

“Nekoč sem imel problem z alkoholom. Zdaj ga obožujem.” (anonimi mislec)

“Zelo dobro moram pomisliti, da bi se spomnil kakšnega zanimivega človeka, ki ne pije.” (Richard Burton)

“Ne pijte, kadar vozite, saj utegnete zapeljati na izboklino in razliti pijačo.” (anonimni mislec)

“Besede pijanega človeka so misli treznega človeka” (anonimni mislec)

  • Share/Bookmark

B.B. Kastelic o…

Petek, 18. september 2009

ljubezni do denarja,

Sinoči sem na BBC 2 gledal drugi del serije The Love of Money (Ljubezen do denarja), ki je o lanski globalni finančni krizi, iz katere se je izvalila enako globalna recesija, zaradi katere smo vsi, razen tisti, ki so najbolj krivi zanjo (trio bankirjev, politikov in tajkunov) v večji ali manjši riti.

Samuel Butler, britanski pisatelj iz devetnajstega stoletja, ki je za seboj pustil tudi vrsto fantastičnih misli, je dejal: Ljubezen do denarja je korenina vsega zla. Želeti denar prav tako. O količini denarja denarja ni govoril…

BBC-jeva Ljubezen do denarja je ponudila jasno in prepričljivo sliko neizmernega pohlepa (ljubezni do milijonov in milijard med bančniki in finančniki) kot korenino “zla”, ki nas je dololeto. Ostareli Alan Greenspan, upokojeni dolgoletni arhitekt ameriškega finančnega sistema, je v drugem delu serije z naslovom Age of Risk (Doba tveganja) priznal svojo krivdo za minimalen, skoraj neobstoječ državni nadzor nad vse bolj povampirjenim bančno-finančnim sektorjem, ki naj bi nadziral samega sebe. Banke

Eden izmed intervjuirancev je dejal: “To je bilo noro: kako je mogel od najbolj polepnih ljudi v Ameriki pričakovati, da bodo nadzirali same sebe!”

In koga smo na posnetkih iz začetka devetdeseth let videli zaljubljeno gledati Greenspana, čeprav je bil v študentskih letih čisto pravi levičarsk aktivist, ki ga je politika bolj zanimala ko so ga punce? “Našega” dragega vodjo GB-ja, takrat še finančnega ministra laburistične vlade v senci. Greenspan ni mogel prehvaliti Brownovega “razumevanja svobodnega tržnega gospodarstva z lahko regulacije, ker trg lahko skrbi sam zase”.

o Cityju,

To mantro je GB, ob novolaburističnem šarmantnem princu Tonyiju Blairu, dokler ni pravočasno odnesel pete, gonil tudi po prihodu na oblast leta 1997 pa vse to izbruha finančne krize. Lahka regulacija Cityja naj bi ustvarila bogato Britanijo: zaradi bogatih Cityjevcev bomo vsi bogati.

V resnici smo vsi zadolženi do vratu: od države do milijonov navadnih smrtnikov, ki so hoteli posnemati šampanjski slog življenja Cityjevcev v ferrarjih in porschejih. Brezposelnih je že 2,47 milijona (v drugem četrtletju se je število brezposlenih povečalo za 220.000) in… tako naprej.

GB in TB nista računala na pohlep v Cityju, ki si je iz leta v leto izplačeval višje nagrade. S 6,5 mlijard funtov so se v rekordnem, predkriznem letu 2007 nagrade povzpele na 16 milijard funtov. Pohlep je vodil v vse večji hazard, vse večja tveganja in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo počilo…

Zdaj GB obrača ploščo: potrebna je stroga regulativa. Pa je priznal svojo vsaj sokrivdo, ali se opravičil? Niti slučajno. Upam, da je tudi sam gledal drugi del Ljubezni do denarja, in pred televizijo podoživel svojo preobrazbo.

Spremljajte to serijo, zanimivo je narejena in pove veliko resnic o “krizi” (http://www.bbc.co.uk/programmes/b00mqmjs)

ljubezni do alkohola,

Popoldansko pitje čaja bo zelo verjetno ostala britanska tradicija, posebej pri starejših Otočanih (čaj začnejo resno piti tam okrog štiridesetega leta), čeprav Angleži in drugi Britanci že veliko let popijejo veliko več kave kot čaja…

Največ popijejo alkoholnih pijač. Kljub njihovemu slovesu krokarjev (binge driniking) po najrazličnejših statistikah niso največji pivci alkohola v Evropi, ki je sicer najbolj alkoholizrana celina – s približno 23 milijoni alkoholikov.

Članice EU so na prvih petnajstih mestih najbolj “zapitih” držav. Britanija redno osvaja četrto ali peto mesto, največ alkohola na glavo prebivalca pa naj bi popili v Luksemburgu. Če ste že kdaj bili v tej na smrt dolgočasni najbogatejši državici sveta, v kateri se je nagnetlo več kot 250 tujih bank, potem vam je jasno, zakaj Luksemburžani tako veliko pijejo.

(ne)kulturi pitja,

Problem angleške (ne)kulture pitja je, da pijejo preveč naenkrat in prehitro. Pijejo ga več kot so ga pred desetletjem in veliko več kot so pred dvema desetletjema: posebej ženske, zlasti mlade.

Še več kot doma Britanci pijejo na tujem. Župan Rige, na primer, zaradi neprimernega vedenja pijanih Britancev zahteva prepoved njihovih razvpitih fantovščin in dekliščin v latvijskem glavnem mestu.

Lastnik bara je britanskemu pišočemu kolegu povedal, da je 23 angleških udeležencev fantovščine v enem večeru (bil je petek), poleg piva, ki ga ni štel, popilo 180 vodk in 60 pločevink Red Bulla. Zveni noro, vendar so prišli tudi v soboto in nedeljo in popili približno enako veliko.

Spomnim se skupine Angležev, ki so bili moji sopotniki na easyjetovem letu v Ljubljano, kamor so odhajali na fantovščino. Prvega sem opazil v vrsti za prijavo. Mislil sem, da se še nisem prebudil, saj je bil oblečen v potapljača. Gospodična, pri kateri se je prijavil kot potnik ni z ničemer pokazala, da ime pred seboj človeka – žabo.

Med poletom sem videl zakaj je bil oblečen v potapljača: da so mu prijatelji (eden je bil oblečeb v zgoraj brez dekle s tretje stran s plastičnima dojkama) po cevki za dihanje zlivali viski, pivo, vino… Fantje so mi rade volje pozirali, ko sem jih fotografiral. Vse za promocijo domovine…

Na Brniku so morali nositi dva do tri udeležence fantovščine. Ker niso mogli hoditi.

Britanci tvorijo večino aretiranih pijanih tujcev po svetu. Od lanskega do letošnjega avgusta so v – na primer Španiji in Ameriki, ki ju Britanci največ obiskujejo – aretirali skoraj 7.000 pijanih tujcev. Dobra polovica so bili… Britanci.

Nihče ne zna zares ugotoviti, zakaj prav Britanci tako veliko in zlasti zakaj tako hitro pijejo. Zdi se, da je alkohol zanje vse: od razvedrila do pomirjevala, od opore do tolažbe in opravičila. Veliko ljudi po svetu pije zaradi vsega tega naštetega. Za razliko od večine pa večina zadržanih Britancev ne zna/ne more komuncirati s teboj, dokler so trezni. Po dveh, treh kozarcih se zelo spremenijo.

Številni se ga do konca napijejo, ker je “imeti se dobro enako biti čim hitreje čim bolj pijan in se prihodnji dan hvaliti z velikim mačkom”. Kako se sploh spomnijo, da so se imeli dobro? Po mačku…

Večina ljudi preveč pije, vendar nihče tako noro kot Angleži in drugi Britanci. Vsaj delno je zato kriva nora tradicija v pubih, ki so se zapirali ob enajstih (številni se še). Ob tričetrt na enajst pozvoni: čas za zadnjo rundo. Marsi kdo si kupi ne še eno, ampak dve in več pint piva ali drugega, in vse skupaj pogoltne preden ga vržejo ven ob pol dvanajstih.

Ko se je laburistična vlada pred nekaj leti dovolila 24 ur odprte pube – da bi naredila konec tej edinstveni nekulturi pitja, je ta pognala še globje korenine. Tako”hudo” je že, da britanska vlada v Walesu načrtuje dveletno prepoved pitja v pubih in drugod, kjer strežejo aalkohola vsem ljudem, ki pijano zagrešijo kriminalna dejanja, ali se neprimerno vedejo. Predvidena kazen bo 2.500 funtov.

in o besedi, ki ni konj,

Ker sem ravno opisal ljubezen do denarja:

“If you would like to know the value of money, go and try to borrow some.”
Benjamin Franklin

“Money can’t buy you happiness but it does bring you a more pleasant form of misery.”
Spike Milligan

“When shit becomes valuable, the poor will be born without assholes.”
Henry Miller.

“I’ve been rich and I’ve been poor: Rich is better.”
Sophie Tucker

  • Share/Bookmark

B.B.Kastelic o…

Petek, 11. september 2009

razhajanju,

Pred kratkim sem poslušal dve precej različni verziji razlogov za prekinitev razmerja para, s katerim prijateljujem približno dobra tri leta. Shodila sta malo preden mi je najdražja predstavila njo, ta pa nekaj kasneje njega.

Dober par sta bila… videti in zaradi njegovih velikih nasmehov in isker v njenih očeh sem bil prepričan, da se imata zelo dobro. Potem pa sta se nenadoma, na začetku poletja, razšla. Na njeno pobudo. Oba sta štiridesetletna ločenca. On z dvema otrokoma, ki živita pri materi, ki je ne poznam (razen po njegovem pripovedovanju, po katerem je »mad« (nora)), ona z enim, ki živi z njo (njegov oče je Američan iz Teksasa, ki zelo skrbi zanj, tudi finančno).

On dela v znanem mediju in ima udoben poklic, zaradi katerega veliko potuje v najlepše kraje sveta. Lepo živi in lepo zasluži. Mama ga je – to prizna –pred, med in po zakonu razvajala in ga še razvaja. Že vse od ločitve živi pri starših, kjer mu čisto nič ne manjka.

Ona je do nedavno delala – s polovičnim delovnim časom – kot osebna asistentka enega izmed šefov višjega ranga v finančni ustanovi v Cityju. Nedavno je izgubila službo in išče novo. S sinom živita v majhenm, a srčkanem dvosobnem stanovanju na obrobju centra Londona.

dveh resnicah,

Najprej, veliko prej kot njeno, sem slišal njegovo verzijo (ni bil ravno trezen).

»She is mad,« je bilo prvo, kar mi je povedal. Še ena nora ženska zanj torej? Zakaj? Zato, ker »ga je hotela kontrolirati«. In »spremeniti«.

»Ne moreš starega psa učiti novih trikov. Jaz nje nikol nisem poskušal nadzirati ali spreminjati. Rad sem jo imel tako, kakršna je,« je dejal ta prijatelj. Še kaj? Ja. Zadnje tri, štiri mesece ni hotela seksati z njim. Tri, štiri mesece!?! Hudo. Je to vse? Ne.

»Ni mi ga hotela, no, saj veš, kaj mislim, no, cuzati,« je dejal. Z drugimi besedami: razen ob izjemnih priložnostih je odklanjala felacijo. Zelo hudo!!!

Njena verzija je bila precej drugačna, čeprav je potrdila – ko sem jo nežno pokaral, ker mu ni dala zadnje tri, štiri mesece, ker me je prepričala, naj ji povem, kaj mi je on povedal (ponudil sem ji filtrirano zelo kratko različico) – da jo je »minila želja po seksu z njim«. Zakaj? Najprej zato, ker je bil vedno – to je bilo presenečenje! – manj zainteresiran za seks. Ona bi vsak dan, on bi samo tu in tam. Sčasoma je bil celo »vedno

preutrujen za seks«. Kakšen dober primer? »Najboljši«: da bi ga razživela, je najela sobo v razkošnem londonskem hotelu, si kupila nov komplet seksi spodnjega perila, v katerem se je oprhana in odišavljena pojavila pred njim, ki je gledal enega izmed vodilnih golf turnirjev na televiziji. »Bova kasneje. Ta turnir je samo enkrat na leto,« ji je dejal. Kasneje je bil za seks… preutrujen. In sploh nista? Niti zjutraj? Ne. Tudi, če bi on hotel, mu ona ne bi dala, ker je bila užaljena.

Še kakšen značilen problem? Ja. Ne samo enkrat ji je prinesel vrečo z umazanim perilom, potem pa odšel s prijatelji pit. Še kaj? Ja. Nobenega navdušenja ni kazal nad njenim predlogom, da bi združila denar in skupaj kupila večje stanovanje. In – nobenega znamenja ni bilo, da se misli ločiti od »samskega načina življenja«. Motile so ga ponavljajoče »obveznosti«. Nerada je prespal pri njej več kot dvakrat na teden (ko sta še seksala). Izogibal se je odgovoru na vprašanje: kam vodi najino razmerje? Pa še škrt je bil…

Njegove pritožbe o kritično majhni količini felacije nisem omenjal… občutek pa imam, da je bila recipročna in ne posledica načelnega odklanjanja.

Sam po njima ne prvič sklepam, da moški veliko več govorijo o seksu, kot dejansko seksajo (mislim, da je Elizabeth Taylor dejala, da se ženske ne bi utegnile niti počesati, če bi moški toliko seksali kot govorijo), da marsikakšen moški odpove, če končno najde žensko, ki rada – kot si je v teoriji želel – seksa vsak dan (celo vsak dan večkrat), da

žensko vprašanje, ki se včasih pojavi veliko prej kot po dveh, treh letih »kam vodi najino razmerje?« ostaja enako nepopularno kot je bilo vedno, da je še vedno več moških kot žensk, ki bi kljub razmerju radi ohranili »samski način življenja« (ne samo ločenci, ki imajo slabe izkušnje s poskusi «kontrole« in »spreminjanja«, ki jih prijatelj enači z žensko »norostjo« (ne ravno pravo), da mame z razvajanjem odraslih sinov delajo težave tistim, ki bi rade »stare pse naučile novih trikov« in da so ženske še vedno veliko bolj nagnjene k prevzgoji kot moški. Mislim, sicer, da je v tem konkretnem primeru, prijatelj potreben delne prevzgoje, saj je očitno precejšen sibičneš.

o felaciji,

Ker sem jo ravno omenjal. Ja, moški imamo felacijo še veliko raje kot si ženske mislite. Še bolj ja. Zakaj? Zato, ker nam prinaša zelo veliko užitka. Pozabite vso to novodobno iskanje eksotičnih erogenih območij na moškem telesu: noben moški se ne bo pritoževal, če se ljubimka posveti enemu samemu moškemu erogenemu območju, penisu, posebej, če »posvečanje« vključuje kolikor toliko trajno felacijo, in če ve, kaj dela.

Najbolj pri tem uživamo, če imamo občutek, da si to res želi početi in če to počne ne samo vešče, ampak tudi glasno in glasno, kot bi hotela zadevo pojesti, ali kot da se ne bi mogla ločiti od nje, ali kot bi ga imel samo ti. Gre tudi za vizualno doživetje.

Tu in tam imamo radi srečen konec… že pred glavnim dejanjem.

Moški, posebej v Ameriki, se veliko pritožujejo zaradi velikega razkoraka med felacijo pred in po poroki. Do poroke pravo obilje, po poroki suša ali odpis.

Američani so prepričani, da oni še posebej mahnjeni na felacijo, kar seveda ni res.

We are all Americans!!! V tem oziru smo vsi moški Američani.

Res pa je, da imajo verjetno samo Američani uglednega literata in literarnega umetnostnega kritika, ki je eno od svojih pesmi v celoti posvetil felaciji. To je eden izmed pionirjev seksualnega liberalizma, ki se je v šestdesetih letih razvil ob bolnem puritanizmu: januarja letos umrli John Updike, ki je več kot trideset let populariziral felacijo v literaturi (med drugim je napisal 23 romanov).

in o besedi, ki ni konj.

V Updikeobem romanu iz leta 1997 Proti koncu časa (Toward the end of time) glavni junak oralno uživa z mlado profesionalko medtem ko je njegova žena, o kateri pravi, da ima (za felacijo) »otopeli zamašeni gobček«, proč od doma.

O tem, kako mu ga sesa profesionalka napiše (moj prevod): »Pogled na njene mlade ustnice, poslušno raztegnjene okrog mojega oteklega oneta…me navdaja z religioznim mirom«.

Moram priznati, da na to, versko plat felacije še nisem pomislil, ali med njo doživel religiozni mir, je pa res, da prinaša mir. Ja, mir. V hlačah. Na domovih. V zakonih. V razmerjih. Zelo preprosto povedano: za neizvajanje felacije (če seveda on rad in redno izvaja kunilingus) ni prav nobenega izgovora. Nobenega. Niti enega.

  • Share/Bookmark

B.B. Kastelic o…

Petek, 4. september 2009

najhujšem dnevu v letu,

Današnji dan je zame najbolj stresni dan v letu že šestnajst let: dan, ki mu rečem dan po… čeprav gre za dan pred vrnitvijo iz Mojacarja v London. Dan vrnitve z juga na sever, iz poletja (tukaj je še vedno 32, 33 stopinj) v jesen, s sonca v dež in veter, s peščine na beton, iz počasnosti v hitenje…

Ja, odhod doživljam precej dramatično, morda celo po malem patetično. Ne samo zato, ker bom od nedelje zvečer spet “zmrzoval” v Londonu in se odtepal manjšega napada depresije in nostalgije, ampak tudi zato, ker poletja nadpovprečno obožujem, posebej odkar sem se preselil na Otok, kjer so poletja prava redkost. Ponavadi so podaljšana pomlad, ali prezgodnja jesen.

Letos je dan po – zaradi določenega razloga – prišel kasneje kot navadno.

To je dan pospravljanja, pometanja, pokanja, pobitosti, poglabljanja, poslavljanja…

Dan, ko smo jaz in otroci potrta vojska, naša žena-mati pa generalica brez vsakršnega smisla za humor.

Pisanje bloga mi je prav prišlo za predah…

lanski vrnitvi,

lani sem, po vrnitvi v London, v kolumni, med drugim napisal: je sploh smiselno odhajati na počitnice?

Samo nekaj dni po vrnitvi s še poletnega španskega juga na jesenski Otok, ki ga je pravo poletje letos povsem obšlo, počitnice (pre)hitro postajajo lep spomin, ujet na nešteto fotografijah, ki si jih vedno znova nostalgično ogledujem kot bi se hotel prepričati, da sem bil res še “včeraj” na mojacarski plaži, soncu in 33 stopinjah, zdaj pa… zdaj pa je vse spet kot je bilo “predvčerajšnjim”. Pa tudi – brrr… – mrazzz je!

Očitno sem se kar precej pobritanil (obsedenost z vremenom), saj se, medtem ko se zelo nerad spet privajam na dolge hlače, majice z dolgimi rokavi, spodnjice, nogavice in čevlje, jezim na lokalne vremenoslovce, ki že več tednov napovedujejo indijansko poletje, od katerega pa za zdaj še nobenega sledu…

lepih ženskah in moških možganih,

Česa vse ne raziskujejo! Zaradi živahne razprave, ki jo je med fukološko razgledanimi sprožila fatalna Carla, sem se moral nasmehnit naslovu v enem izmed britanskih dnevnkov: “Zdaj je uradno! Pogovor z lepo žensko škoduje moškim možganom!”

Zakaj postane velika večina moških, ko se pogovarja z zares lepimi in seksualno privlačnimi, podobna jecljajočemu Hughu Grantu (v katerem koli njegovem filmu)?

Psiholog dr. George Fieldman zabavno pravi, da je včasih pravo pobebljenje moških v družbi lepih žensk, posledica “reproduktivne fokusiranosti” in “programirane želje po posredovanju svojih genov”.

Na kratko: samo na fuk mislijo.

Ker ženske – tako Feldman – v družbi lepotcev ne mislijo samo na “reprodukcijo” (pri moških jih zanimajo tudi znamenja premožnosti, zdravja, prijaznosti in tako naprej), ženski možgani nimajo težav, ko njihove lastnice odpirajo usta.

Nič novega!?! Novo je to, da so v tej raziskavi ugotovili, da družba lepe nubile ženske dejansko povzroči težave, vsaj začasne, v delovanju moških možganov.

Na univerzi Radboud na Nizozemskem so s posebenim inteligenčnim spominskim testom merili delovanje možganov pred in po sedmih minutah pogovora z lepimi seksualno privlačnimi ženskami (na pomoč so jim priskočile manekenke).

Pred pogovorom z njimi so bili veliko bolj inteligentni kot po pogovoru.

To naj bi pomenilo, da so tistih nekaj minut, med katerimi so poskusili narediti vtis na sogovornico, tako napenjali možgane, da je v njih nastala začasna praznina. Lepša in bolj seksi ko je bila sogovormica, slabše so opravili test.

Pred in po pogovoru z nelepimi ženskami in moškimi so isti tipi enako dobro oprabili test. Testirane ženske so test opravile enako dobro pred in po pogovoru z lepim moškim, nelepim moškim in žensko.

Vse jasno!?! Ali morda ne…

in o besedi, ki ni konj.

“Mislim, da bi se lahko v postelji noro zaljubil vate,” je morda koristen osvajalski stavek neznanega avtorja, ki pa najbrž ne bi všeč posateljici Isabel Allende, avtorici misli: “Za žensko so besede najboljši afrodiziak. Ženske imajo točko G v ušesih. Tisti, ki jo iščejo tam spodaj, tratijo čas.”

  • Share/Bookmark

B.B. Kastelic o…

Petek, 28. avgust 2009

Jobyju,

Danes zjutraj sem s svojim ameriškim prijateljem Jobyijem (najstarejšim sinom Rica Polanskyega, o katerem sem se razpisal prejšnjo teden) igral dobri dve uri tenisa v La Matti v Mojacar Playi, ki je najbolj “eksotičen” teniški klub, kar jim sam poznam, saj je na robu velikega lepo vzdrževanega posestva s palmami in kaktusi, na katerem je že vrsto let zaprt mini hotel. Ob treh igriščih je vzdrževan velik bazen, ob njen zaprt bar.

Nihče ne ve, zakaj je hotelček, katerega lastnik je Anglež, zaprt. V njem živi samo stari znanec, Argentinec Rudolfo, ki s pomočjo nekaj vrtnarjev, skrbi za to, da je posestvo brezhibno vzdrževano.

Zaradi še poškodovanega levega kolena, zaradi katerega ne grem na vsako žogo, posebej na backhand strani, sem moral uporabiti vse trike in moči, da sem ga (pri temperaturi več kot trideset stopinj) premagal (6:2, 7:6).

Po tenisu sva šla na pivo. Popila sva jih veliko, saj sva sedela in se pogovarjala skoraj tri ure.

družinskih podjetjih,

To je vsakoletni ritual, med katerim mi zdaj 41-letni Joby (v Španijo je prišel kot dojenček), ki naj bi pred dvema letama prevzel družinsko podjetje (nakup in prodaje zemlje in nepremičnin, oddaja stanovanj in hiš, oddajanje poslovnih prostorov in podobno), da je “upokojeni” ata Ric še vedno neuradni šef, ki njega, uradnega šefa, obravnava kot “potrčkalo”.

“Družinska podjetja so kur….,” pravi Joby.

Posebej, kadar jim gre, kot gre trenutno vsem tukaj, slabo. Joby pravi, da oče Ric za tri sinove na naredi nič drugega kot to, da jim plačuje stanovanjska posojila, pravih plač pa že dolgo ne. Ric pravi nekaj drugega: da se ga sinovi držijo kot klopi in pričakujejo, da jih bo vzdrževal do penzije. Dve plati iste zgodbe, ki je posledica globoke španske recesije, zaradi katere je na španskih costah neprodanih milijon novih stanovanj in kriz, medtem ko so na nešteto gradbiščih žerjavi obstali.

Najmlajši sin Michael je že “pobegnil” v Cancun v Mehiko, kjer pri skupnih belgijskih znancih (eden je direktor hotelskega kompleksa, drugi direktor enega izmed hotelov) dela kot piraovec. Srednji sin Luke bi se rad preselil v Anglijo, kamor mu je ušla angleška punca, ločenka z dvema otrokoma, ker je v Leedsu dobila službo. Najstarejši sin Joby, računalniški vseved, ki je naredil faks (ekonomijo) v Ameriki, bi se rad vrnil v Ameriko, vendar se boji, da bo pri 41-tih letih težko našel službo.

Čeprav je Joby izvrsten tenisač, ki igra tenis od otroških let, da je zadnjič igral lani – z menoj.h

Čeprav živi v najbolj sončnem kraju v Španiji, ki se vzdolž kilometrov in kilometrov obale, in hišo ima nekaj sto metrov od najbližje plaže, pa ni niti malo porjavel. Zadnjič je bil na “plaži” lani, ko sva šla po tenisu na pivo v barček na plaži.

Lahko to razumete? Jaz ne morem. Zame je Mojacar Playa paradiž, v katerem bi ostal za vedno, zanj je pekel, iz katerega bi rad pobegnil.

Carli,

spet jo (rad) gledam v časopisih in na spletu – Carlo Bruni, na posnetkih s poletnih počitnic, v družbi 10 centimetrov nižjega in 12 let starejšega francoskega predsednika Nicholasa Sarkozyja, in se sprašujem, kako sta ta dva končala skupaj?

Seveda vem, da mali predsendik z velikim napoleonskim komplekso, nima nič pri tem. Carla je femma fatale, usodna ženska, in “maneater”, požiralka moških, ki si ga je izbrala in… vse ostalo je zgodovina.

Kaj ima Carla, ali kje ima Carla to, kar je privlačilo že tako veliko moških?

Če je obnorela razvpitega ženskarja Micka, res precej mlajša kot je zdaj, je moral biti mačji kašelj pri štiridesetih obnoreti malega Nicholasa…

Svojih zapeljevalskih moči francoska prva dama ni prikazala samo na Jaggerju. Tudi kitarski bog Eric Clapton je bil nor nanjo, pa milijarderski uvoznik lastnih las Donald Trump in igralec Kevin Costner v obdobju ko je bil vodilni hollywoodski superzvezdnik. To so samo najbolj znana imena s seznama “žrtev” italijanske manekenke, ki poje s hripavim šepetavim seksi glaskom Jane Birkin.

usodnih ženskah,

Je Carla sodobna različica femme fatale, usodne ženske, ki je po definiciji lepa, šarmantna in seksualno privlačna zapeljivka s čari, ki se ji moški zaradi nepopisnega poželenja ne more upreti in se zato slepo podaja v nevarnosti?

Zapeljivka, kakršne se skozi vso zgodovino pojavljajo v resničnem življenju, v literaturi, na slikah, v filmih, od vohunk do vampirk?

Ali pa je Carla samo primerek (na tem mestu nedavno opisanih) precej manj glamuroznih maneaterk, požiralk slavnih moških?

Že takrat, ko je Mick za hrbtom žene Jerry ob vsaki dobri priliki “brusil” Carlo, sem se spraševal, kaj tako posebnega bi lahko ženskar kot je Mick, ki je pobrusil na tisoče lepotic, videl na precej ploski manekenki?

in o besedi, ki ni konj.

Zakaj so slavne reciklirane ženske kot je Carla tako usodno privlačne za tako veliko slavnih moških? Mick je brusil veliko žensk. Večino samo mimogrede, Carlo pa več let. Ob vsaki priliki. Zakaj?

Odgovor je lahko samo eden: Usodne ženske so usodne in usodno dobre predvsem v postelji. Če bi kateri koli moški dal roko (ne ravno) na srce, bi se nedvomno spomnil vsaj ene ženske, ki je bila v postelji nekaj posebnega, izjemnega, nekaj nepozabnega, najboljša, daleč boljša od drugih, in – brez tega ni usodne ljubimke - izjemno nadarjena “požiralka”moškosti. Morda se je spominja veliko krat, ko seksa z drugo ali drugimi. Morda se mu je ni treba spominjati, ker je ni dal iz rok in s… ah, pustimo umazane podrobnosti.

  • Share/Bookmark

Nedelja, 23. avgust 2009
Z Ricom P. v Mojacarju.

Z Ricom P. v Mojacarju.

  • Share/Bookmark

B.B. Kastelic o…

Petek, 21. avgust 2009

o Ricu iz Teksasa,

Naključje je hotelo, da je moj verjetno najboljši prijatelj Američan, taksaški poslovnež Richard Read (dodatno naključje je hotelo, da ima enako ime kot razvpiti ‘shoebomber’, ki je z razstrelivom, skritim v čevlju, pred leti nameraval strmoglaviti ameriško letalo nad Atlantikom), na kratko Ric, s katerim sva imela nepozabne verbalne dvoboje o George Bush, ko je bil približno pet let moj sosed v Wimbledonu. Eden izmed naju je mislil, da je verjetno prvi imbecilni predsednik v zgodovini, drugi pa ga je branil…

Tudi “zmerjala” sva se: Ric mene z rdečarjem in komunistkom, jaz njega s kapitalističnim pujsom in Bushevim republikanskim kavbojem.

O marsičem sva se strinjala kot dvojčka: seks, ženske, očetovstvo, tenis, ki sva ga pet let igrala najmanj enkrat na teden. Za njegov štirideset rojstni sem mu, ker me ja tako rad zmerjal z rdečkarjem, podaril tri kravate… na teniškem igrišču, na katerem sem se pojavil ves v rdečem. Samo bandano sem imel belo, na njej pa rdečo zvezdo. To je bilo darilo, ki ga ne bo nikoli pozabil…

Ric je v našo sosesko prinesel življenje: nagovoril je vsakogar (na tipični, glasni ameriški način), organiziral ulične zabave, kupil mobilni košarkarski koš, pod katerim smo imeli mednarodne tekme (nekaj časa je bila naša soseska podobna majhnim Združenim narodom), vodil otroke od hiše do hiše v noči čarovnic…

Ko so se Readi pred štirimi leti vrnili v ZDA, je naša soseska kot je bila prej: vljudno se pozdravljamo, izmenjavo stavek, dva o vremenu, vsak skrbi za svojo rit in tako naprej. Pogrešam ga, pogrešam jih…

Pred tremi leti so se nam Readi (tudi njih je pet, saj imata Ric in njegova seksi lepotica iz Kalifornije Chris(tina) tri sinove) za dva tedna pridružili tudi tukaj, v Mojacar Playi na španskem jugu (še vedno sem tukaj, kjer bi kar ostal, če bi bilo možno). To so bile ene izmed najboljših množičnih družinskih počitnic, če odštejem stavek, ki ga ob takšnih priložnostih pogosto slišim: “na otroke nam ni treba paziti, Brane je tukaj”, kar je niti malo skrit namig, da menda pretiravam s skrbjo za varnost otrok.

Sam mislim, da ne…

o Ricu iz Iowe,.

Še eno naključje je hotelo, da imam tudi v Mojacar Playi ameriškega prijatelja Ric(harda) Polanskyega, ki se je tukaj naselil leta 1969 kot dvajsetletni učitelj iz ameriške zvezne države Iowe na ameriškem srednjem Zahodu. Iz Amerike je “pobegnil” pred vietnamsko vojno. Njegova starša sta oba Čeha, ki sta se v mladosti naselila v ZDA.

Sem je prišel z ženo, otrokom in… petimi dolarji v žepu. Danes 63-letni Ric, ki je lokalna legenda v Mojacarju, se lahko pohvali, da je “pozidal” na stotine hiš po mojacarskih gričih. Trenutno mu ne gre dobro (komu p agre!) že drugo leto zapored, na njegove nekdanji poslovni uspeh pa opozarja milijonarska hiša (razgled na vse strani, marmor, bazen, teniško igrišče…) na vrhu enega izmed najvišjih gričev, v katerem se je dogajalo že marsikaj. George Michael, na primer, je v Ricovi hiši snemal enega izmed svojih videov… Tudi on ima, kot teksaški prijatelj Ric, tri sinove, ki so bili do nedavno uslužbenci njegovega podjetja. Najmlajši mu jer zaradi sedanje krize “pobegnil” v Mehiko, srednji razmišlja o pobegu v Anglijo, kamor se je letos vrnila njegova angleška punca (ločenka z dvema najstniškima otrokoma), najstarejši ne ve, kaj bi (tudi on je že leta z angleško partnerko, ločenko z dvema odraslima otrokoma)…

V Ricu, s katerim sva se spoznala pred šestnajstimi leti na teniškem igrišču, vidim mojacarskega Hamingwaya: ker piše (predvsem potopise, saj gre vsako leto v kakšen edinstven del sveta) in ker je obseden z bikoborbami. Pravi ‘afficianado’, kot pravijo največjim poznavalcem. Ric je tudi izjemen fotograf, največ fotografij pa je posnel na bikoborbah.

o bikoborbah,

Na več kot 700 bikoborbah, corridah de toros, je že bil, bike (toros) razglaša za najpopolnejši ubijalski stroj (killing machine) in zatrjuje, da nobena druga žival ne bi bila kos biku. Bikoborbe so zanj drama življenja in smrti.

Sam sem bil samo na eni corridi, z Ricom in večjo špansko družbo leta 1993, prvo leto, ko sem prišel v Mojacar.

Drama, ki jo v arenah za bikoborne ustvarjajo publika, matadorji in biki me je prevzela, zasovražil pa sem pikadorje, ki s svojimi ostrimi kratkimi bodali utrudijo vse bolj krvaveče bike, da so ti manj nevarni matadorjem. Tudi pompozni domišljavi matadorji me niso navdušili. Najbolj slavni med njimi zaslužijo po 400.000 evrov na dan. Na dan, ja.

Bil sem edini v veliki pretežno španski družbi, ki sem trdil, da je sicer impresivna bitka bika in matadorjev nepoštena do bika. Ric je odkimaval z glavo, Španci so bili užaljeni.

Ko so prvega mrtvega bika s traktorjem vlekli iz arene in je za njim ostajala krvava sled, ki so jo hitro očistili z vodo, sem vedel, da je bila to moja prva in zadnja corrida.

in o besedi, ki ni konj.

Ko je imela moja hči Annabel dobri dve leti in smo bili prvič v Mojacarju, je od spodaj navzgor gledala takrat velik Ricov trebuh in vprašala: “Kaj imaš tukaj notri?” Ric je odgovoril: “Beer, my dear!” Ja, Ric je v preteklih 40 letih popol veliko servec in pojedel veliko tapas. Pred štirimi, petimi leti je kljub veliki teži še lahko igral tenis. Zdaj ga ne more več. Orjaški ameriški prijatelj, ki je bil izjemen športnik, mora imeti že najmanj 150, 160 kilogramov (njegova teža je skrivnost) in hodi s palico.

Nihče nima tako rad servece, vina tinta in španske hrane kot Ric. Ko sva bila včeraj na kosili v tapas baru v Garruchi pri Mojacarju, kjer sem z njim delal intervju za Dnevnikov Objektiv (v tem baru zato, ker so tam na stalni prodajni razstavi njegove fotke z bikoborb) je na mojo eno malo serveco popil dve veliki, izvrstne tapas pa je mlel eno za drugo. Sam sem jih samo pokušal, pa sem bil sit. Njegov apetit in žeja sta iz leta v leto večji. Tudi vsega dobrega, kot je na primer izvrstna španska hrana, je lahko preveč.

  • Share/Bookmark